Včasih življenje postavi piko tam, kjer smo želeli vejico, in to je čisto v redu.
Razhod je lahko presenečenje, včasih šok, a pogosto je priložnost, zavita v drugačno embalažo. Ni vsak konec nekaj tragičnega. Lahko je to elegantno slovo, polno hvaležnosti, spominov in spoznanja, da je bila tvoja zgodba z njim morda kratka, a vseeno sladka.
Saj poznaš tisti občutek – malo bolečine, malo olajšanja, kanček nostalgije in nekaj upanja, ki se tiho prebuja v ozadju. Bil je del tvoje zgodbe, in to čisto posebnega poglavja.
Ampak, kdo pravi, da je vse, kar ni večno, neuspešno?
Včasih so prav tisti trenutki, ki trajajo ravno prav dolgo, najlepši. Kot film, ki se konča, preden postane dolgočasen, ali knjiga, ki pusti nekaj odprtih vprašanj, da te še dolgo spremljajo v mislih.
Seveda, razhod te lahko malo pretrese, ampak če dobro pomisliš, ti odpira vrata k nečemu večjemu. Nenadoma imaš spet čas zase, za svoje misli, za svoje sanje. Morda si že dolgo želela poskusiti nekaj novega – tečaj plesa, potovanje, lenarjenje v nedogled – zdaj je čas, da to narediš. In kdo ve? Morda se boš zaljubila vase na način, ki ga prej sploh nisi poznala.
Bil je pomemben del tvojega življenja
In če se zdaj ozreš nazaj, lahko s toplino v srcu rečeš: “Hvala.” Hvala za smeh, za trenutke, ko sta bila eno, za vse pogovore in majhne trenutke, ki so ti dali občutek, da si videna. Hvaležnost ni znak šibkosti, ampak moč. Pomeni, da znaš ceniti tisto, kar je bilo, brez obžalovanja, brez zamer. Morda te je naučil stvari, ki jih nisi vedela o sebi, ali pa te pripravil na ljubezen, ki šele prihaja.
On nikoli ne bo neznanec
Kako bi lahko bil? Poznal te je na načine, ki jih ni poznal nihče drug. Bil je tisti, ki je videl tvoje zmage in tvoje strahove, ki je vedel, kako te nasmejati, in ki je delil s tabo tiste majhne, nepomembne trenutke, ki jih drugi ne bi opazili. Tovrstne vezi se ne izbrišejo. Lahko se razrahljajo, postanejo bolj bežne, a ne izginejo.
Nikoli ne bosta neznanca, ker je težko pozabiti nekoga, ki ti je nekoč tako samozavestno pojedel zadnji košček torte. Njegov odtis ni rana, ampak del tvoje zgodbe – nekdo, ki te je naučil ceniti ljubezen, pa tudi to, kako dobro je biti samostojna in samozavestna.
In zdaj? Zdaj si na svoji poti
Ne več kot del para, ampak kot čisto samosvoja, čudovita ženska, ki ve, kaj si želi. Tvoje življenje je zdaj kot platno, ki ga polniš z barvami svojih sanj – brez kompromisov glede barvne palete.
On bo vedno nekje tam, v tvojih spominih. Morda kot tisti, ki je znal narediti najbolj čuden sendvič na svetu, ali kot nekdo, ki te je naučil, da nisi samo nekdo, ki ljubi – ampak nekdo, ki ve, kako ljubiti sebe
Najlepši del te zgodbe je, da se ne konča z njim, ampak zate odpira novo poglavje. In – ta zadnji košček torte – zdaj ga z užitkom poješ sama.
To je tvoja zgodba, in nihče, niti preteklost, je ne more pisati namesto tebe.
