Zakaj bi se odzivali na vsako krivico? Ali odziv res prinese olajšanje ali le novo breme? In ali je umik včasih bolj pogumen kot soočenje?
Počasi se učim, da energija, ki jo porabim za odzivanje na vsako neprijetnost, tiho odteka in me pušča prazno.
V določenem trenutku življenja se pojavi tiho spoznanje, da nenehno reagiranje ne prinaša olajšanja, temveč izčrpanost. Vsaka beseda, vsak prepir in vsaka potreba po pojasnjevanju počasi jemljejo energijo, ki bi jo lahko namenili sebi.
Učenje notranjega miru je proces, ki se ne zgodi čez noč.
Ne vračati bolečine z bolečino
Počasi mi postaja jasno, da ni treba raniti tistih, ki ranijo. Maščevanje ne zaceli, temveč poglobi razpoke. Morda je prav odločitev za umik največji znak zrelosti, saj pomeni, da ne dovolim, da bi tuja dejanja določala moje vrednote.
Oditi stran ne pomeni poraza, temveč zavestno izbiro, da se ne sodelujem v krogu bolečine, ki se sicer nenehno ponavlja.
Sprejemanje, da ni mogoče ugajati vsem
Počasi se v meni utrjuje spoznanje, da ni mogoče biti všeč vsakomur. Ne glede na trud bodo vedno obstajali ljudje, ki me ne bodo razumeli, cenili ali spoštovali. In to je v redu. Poskusi, da bi si prislužila sprejemanje vseh, pogosto vodijo v izgubo- same sebe. Takšno prizadevanje porabi čas in energijo, na koncu pa pusti le občutek praznine, saj zunanja potrditev nikoli ne zapolni notranjega pomanjkanja.
Neodzivanje kot izbira, ne kot strinjanje
Neodzivanje ne pomeni, da je vse sprejemljivo. Pomeni, da se izbere drugačna pot. Gre za odločitev, da se iz izkušnje vzame lekcija in ne breme. S tem se izbere notranji mir namesto dodatne drame. Ni več potrebe po konfliktih, lažnih povezavah ali dokazovanju lastne vrednosti. Včasih prav tišina pove največ, saj jasno pokaže, da meja obstaja.
Nadzor nad čustvi ostaja v meni
Počasi se mi razkriva, da odzivanje na vsako vznemirjenje drugim daje moč nad mojimi čustvi. Čeprav dejanj drugih ni mogoče nadzorovati, je vedno mogoče izbrati svoj odziv. Način, kako se situacija razume, kako se z njo ravna in koliko osebno se jo vzame, je stvar notranje odločitve. Pogosto takšni dogodki ne povedo veliko o nas, temveč razkrijejo veliko o tistih, ki jih povzročajo.
Razočaranja kot lekcije samospoštovanja
Mnoga razočaranja so morda tam zato, da naučijo, kako pomembno je imeti dober odnos s samim seboj. Ljubezen do sebe postane zaščita, oklep, ki varuje pred poskusi razvrednotenja. Ko je notranja vrednost trdna, postanejo poskusi rušenja samozavesti manj boleči. Takrat se lažje postavimo zase, tudi brez besed.
Ko odziv ničesar ne spremeni
Tudi če pride do odziva, se redko zgodi, da bi ta spremenil mnenje drugih ali prinesel spoštovanje. Včasih je bolje pustiti stvari takšne, kot so. Spustiti ljudi, ne iskati zaprtja, ne zahtevati razlag in ne loviti odgovorov, ki jih morda nikoli ne bo.
Življenje je bolj polno, ko se osredotoča na notranje dogajanje in ne na zunanji hrup. Delo na sebi in negovanje notranjega miru razkrijeta, da je neodzivanje pogosto prvi korak k mirnejšemu, bolj zdravemu in srečnejšemu življenju.
Ko se neham odzivati na vse, kar me boli, ne izgubim glasu – samo končno začnem poslušati sebe in varovati energijo za življenje, ki si ga res želim.
