Ni te bilo, ko se je svet spremenil v tišino in temo. Odšel si prav takrat, ko sem najbolj potrebovala bližino. Zakaj? Vprašanje nima takojšnjih odgovorov, a odpre prostor za razmislek. Ta prostor je bil dolgo prazen, a prav v tej praznini se je začelo nekaj novega. Iz odsotnosti se je rodila moč. Iz tišine se je oblikoval glas. Iz zapuščenosti je nastala samostojnost, ki danes ne potrebuje potrditve od zunaj.
Nisi bil ob meni, ko me je strah ohromil in ko so bile noči daljše od dni. Takrat sem prvič zares razumela, kako glasna zna biti tema, ko ni nikogar, ki bi jo utišal. Ostala sem sama s svojimi mislimi, z nemirom in z vprašanji brez odgovorov. Prav v tej tišini pa se je zgodilo nekaj odločilnega. Ker si me pustil samo s temo, sem se naučila hoditi brez tvojega zemljevida.
Naučila sem se poslušati lastne korake, zaupati lastni presoji in najti pot k sebi brez usmeritev drugih. Samota ni bila darilo, bila pa je učiteljica, ki ni poznala popuščanja. Ni me tolažila, ni mi lajšala poti, me je pa oblikovala.
Zanesla sem se lahko le nase
Ko sem potrebovala roko, ki bi jo lahko prijela, je ni bilo. Namesto tega sem bila prisiljena poiskati oporo v sebi, tam, kjer je prej nisem znala ali hotela videti. Bolečina, ki je ob tem nastala, ni izginila čez noč. Bila je vztrajna, tiha in zahtevna, vendar me je naučila nečesa bistvenega: kako se pomiriti brez tolažbe drugih in kako zaceliti rane brez zunanjih obljub.
Ta proces ni bil hiter, bil pa je zanesljiv. Iz nemoči se je počasi rodila notranja stabilnost. Spoznala sem, da moč ni vedno glasna in da se največkrat rodi tam, kjer ni več nikogar, ki bi jo nadomestil.
Sebičnost je bila tvoje drugo ime
Nisi bil ob meni, ko sem se borila, vendar si mi s svojo odsotnostjo pokazal resnico o sebi. Razkril si, kako pogosto vidiš le lastne potrebe in kako redko razumeš bolečino, ki je nisi doživel. To spoznanje ni bilo lahko, a je bilo nujno.
Naučilo me je ločevati med praznimi besedami in resničnimi dejanji, med obljubami in prisotnostjo. Naučilo me je graditi odnose na jasnih temeljih, brez iluzij in brez potrebe po dokazovanju lastne vrednosti tistim, ki je niso pripravljeni videti.
Tišina je postala pot
Ko se nisem mogla zanesti nate, sem se naučila zanesti nase. Odgovore sem iskala v sebi, uganke reševala brez pomoči. S tem nisi izginil iz moje zgodbe, temveč si ji nehote dal globino. Pokazal si mi vse prav s tem, ko mi nisi pokazal ničesar.
V tišini sem našla jasnost. Naučila sem se razlikovati med hrupom in bistvom, med tem, kar boli, in tem, kar zdravi. Tišina ni bila prazna, bila je prostor, v katerem sem se končno slišala.
Nehala sem čakati. Nehala verjeti, da bo nekdo drug prišel in naredil red v mojem kaosu.
Od takrat vem nekaj zelo preprostega: kdo ostane, ko ni lahko, in kdo izgine, ko postane resno. Tega znanja ne moreš prebrati v knjigi in ti ga nihče ne more prišepniti. Pride samo skozi izkušnjo.
Danes ne iščem več potrditve, ne razlag in ne opravičil. Iščem samo prisotnost. In če je ni, grem naprej.
Iz praznine je zrasla moč. Iz bolečine razumevanje. Iz izgube pa nekaj trajnega – drugačna jaz.
