Lepota ljubezni je v tem, da pokažeš drugemu svoje srce, svojo ranljivost, strahove, norost. Ljubezen je lahko nora vožnja na vrtiljaku. Ljubezen je lepa, če spoznaš njeno čarobnost. A lahko je tudi boleča, na trenutke celo strašljiva.
Ko nekomu podariš košček svojega srca, popolnoma razumeš, da ne more ves čas jamčiti za srečne trenutke in nemoteno mirno plovbo.
Zavedaš se, da bodo prišli dnevi ali trenutki, ko ti bo partner povzročil bolečino, čeprav nenamenoma.
Kljub temu mu pokaži svojo ranljivost, saj veš, da tudi njemu ni nič lažje, ker skupaj vstopata v svet, obdan z enakimi pogoji – vajino ljubeznijo.
V nekem smislu je dobra ljubezen tista, ki obema omogoča skrb in ljubezen drug do drugega, ne glede na vzpone, padce ali pomanjkljivosti. Skozi to iskreno sprejemanje se zaljubiš. In v tistem trenutku spoznaš, kako strašno bo, če bo partner kdaj odšel.
Mogoče zaradi prepira. Težkih besede, ki jih morda nisi mislila povedati, a so bile izrečene in so povzročile žalost v njegovem srcu. Molčal je in želel svoj prostor. Zagrabi te panika, ker te je strah, da se morda ne bo vrnil.
Ne smeš se počutiti slabo, če razviješ občutek strahu, da ne bo ostal dovolj dolgo, da boš lahko z njim zgradila preostanek življenja. To odraža, kako zelo te skrbi za zanj in kaj ti pomeni.
Ljubezen te spodbuja, da se odpreš in brez dvoma sprejmeš, svojo in njegovo ranljivost. Lahko sta hkrati močna in šibka s tem ni nič narobe. Z njim si zaživela v trenutku. Je tvoja ljubezen življenja in nič ni narobe, če te je strah. Zaupaj mu jih.
