Nekateri odhodi se zgodijo brez besed. Brez hrupa, brez kovčkov, brez razbitih krožnikov. Samo trenutek tišine, v katerem nekaj poči – ne na glas, temveč znotraj.
Vse je imela, a nekaj ji je manjkalo
Na zunaj je bilo videti popolno. Imela je varen objem, tople besede, dom, ki diha z nežnostjo. A znotraj nje je nekaj tiho ugašalo. Ne zaradi njega, ampak zaradi nje same. V notranjosti se je začela prebujati praznina, ki je ni znala razložiti, in čeprav je vsak dan živela ob človeku, ki jo je ljubil iskreno, tega ni več čutila kot prej.
V njej je rasel nemir
Ni šlo za pomanjkanje pozornosti. Njegov pogled jo je vedno znova iskal, njegove roke so jo vedno držale. A njej to ni bilo več dovolj. V njej se je zbudil strah, da se izgublja. Imela je občutek, da ne diha več kot nekoč, da jo nekaj veže, čeprav ni bilo vidnih verig. Ta nemir je dan za dnem naraščal, dokler ni postal glasnejši od vsega drugega.
Odločitev, ki ni imela razlage
Ko je odšla, ni imela dokončnih besed. Ni bilo velikih zaključkov, le tiha odločitev. Nekateri bi rekli, da je zbežala. Bežala je pred tišino v sebi, pred občutkom, da se v tej ljubezni ne zna več najti. Z vsakim korakom stran je zapuščala del srca, a ni se ozrla nazaj.
Ljubezen ni izginila, a postala je neznosna
Še vedno ga je imela rada, vendar ne tako, kot je želela. Njena ljubezen je postajala težka, zadušljiva, prepletena z občutkom krivde. Vsak njegov dotik jo je spomnil na to, da vara lastna čustva. Ni hotela več igrati vloge partnerke, čeprav si je del nje to še vedno želel. In tako je izbrala tiho bolečino pred glasnim lažnim obstankom.
Kaj je ostalo
Za njo je ostala soba z vonjem preteklosti, spomini, ki ne bodo izginili z enim pranjem posteljnine. On ne bo razumel, zakaj je šla. Morda niti ona sama ne bo nikoli povsem dojela.
Včasih je ljubezen resnična, a duša ni pripravljena. Odšla je, ko bi morala ostati. In s tem se bo morala naučiti živeti.
