Een Estse fotograaf kwam tijdens een van zijn reizen naar verre landen een heel bijzondere ontdekking tegen. Verouderde projectieapparatuur en honderden houten stoelen, vredig rustend op een zonovergoten heuvel midden in de uitgestrekte Sinaï-woestijn. Is dit een fata morgana of mogelijk een bioscoop ‘aan het einde van de wereld’?
Als Kaupo Kikkas kasneje raziskal, ne gre za antično najdbo, temveč za neuspeli poskus francoskega poslovneža, ki je videl priložnost postavitve kina na prostem sredi peščenega objema Egipta.
Iz Pariza se je tako vrnil z izvirno starinsko opremo iz nekega kino teatra. Priskrbel je še generator za elektriko in velikansko platno ter vse je bilo nared za premiero. A na kar je impulzivni poslovnež pozabil je, da ima dežela Egipt svoje zahteve, prav tako njeni prebivalci, ki jim “nora ideja drznega Evropejca” ni bila ravno po godu. Tako je na dan premiere “slučajno” šlo vse po zlu, s čimer kino “sredi ničesar” ni nikoli zares zaživel.
Sedaj s puščavskim prahom posut počiva kot ostareli spomenik, čakajoč na novo priložnost, novo dobo.
