Een transparante boomhut van glas die jeugdherinneringen oproept

Drevesne hiške so sinonim za otroško nedolžnost, veselje in razigranost. Ob pogledu nanje se spomnimo na kinderen, ki po cele dneve ždijo v svojem zatočišču, ki ga v večernih urah, ko jih mama pokliče ne večerjo, nikakor ne želijo zapustiti. V vseh teh stvareh, ki so sinonim za otroško nevednost in nepokvarjenost, je iskal navdih tudi mehiški arhitekt Gerardo Broissin. Zgradil je svojo različico drevesne hiške, ki je prav speciaal. Namesto lesa, ki ga sicer poznamo kot osnovni material, iz katerega je drevesna hiška sestavljena, je za gradnjo svoje različice hiške uporabil glas.

Morda se zdi nenavadno, da se je umetnik pri gradnji hiške odločil za uporabo stekla, a struktura, imenovana chantli kuaulakoyokan (hiška na drevesnem vrhu), skriva močno bericht. Hiška izraža spomine na otroštvo in željo po neodvisnem pribežališču. Zamenjava lesa za steklo prikazuje, kako se otroška nedolžnost skozi čas izgublja – ta prehod ponazori s prehodom iz toplega lesa k hladni zasteklitvi.

Hiška odpira tudi pomembna družbena vragen, povezana z zasebnostjo. Oseba, ki je v hiški, lahko z vseh strani vidi svojo okolico, prav tako pa imajo vsi zunanji opazovalci dostop do njene notranjosti, čeprav je hiška domnevno zaprta. Tovrstna gradnja je tudi sinonim za vprašanje zasebnosti v sodobnem času, ko smo v stiku z družbenimi mediji, ki uporabnikom obljubljajo varnost in domnevno zaščito. Na tak način avtor želi pozvati ljudi, naj razmišljajo o varnosti in zasebnosti v virtualnih in tudi stvarnih okoljih.

Shema, ki jo je zgradil, se nahaja ob vznožju Sierra de las Cruces, dolgega gorskega območja, ki leži zahodno od središča glavnega mehiškega mesta. Projekt je predstavljen v okviru mehiškega oblikovalskega tedna. Hiška je velika sedem kvadratnih metrov, do nje pa obiskovalci dostopajo po steklenih stopnicah. Projekt je bil predstavljen v okviru mehiškega oblikovalskega tedna.