Novoletne zaobljube imajo poseben talent. Vsakič znova nas prepričajo, da je 1. januar čarobno stikalo, ki bo čez noč spremenilo naše življenje. Da bomo 1.1. vstajali ob šestih, pili toplo limonado, tekli pet kilometrov z nasmehom in odgovarjali na maile brez zavijanja z očmi. In čeprav globoko v sebi vemo, da se življenje redko spremeni z datumom, se kljub temu – znova in znova – zaljubimo v idejo novega začetka.
Novoletne zaobljube so kot novoletni ognjemet: malo hrupne, zelo barvite in pogosto kratkotrajne. A to še ne pomeni, da niso dragocene.
Pravzaprav novoletne zaobljube povedo o nas več, kot si mislimo. Povedo, po čem hrepenimo. Po miru. Po pogumu. Po več sebičnosti v dobrem smislu. Po občutku, da živimo življenje, ne pa da ga samo preživljamo.
Klasične novoletne zaobljube poznamo vsi: več gibanja, manj sladkorja, več denarja, manj stresa. In potem so tu tiste, ki jih redko izrečemo naglas: da bi si upali reči “ne”, ne da bi se ob tem počutili krive.
Da bi se nehali primerjati z drugimi, še posebej na Instagramu ob treh zjutraj. Da bi se končno sprijaznili s tem, da nismo projekt za nenehno izboljševanje, ampak samo človek.
Ne držite se zaobljub, kakor, da so zadnja stvar na svetu
Humor pri novoletnih zaobljubah ni samo dobrodošel – je nujen. Ker če se jemljemo preveč resno, nas že prvi zdrs pahne v občutek poraza.
Ena čokolada in že je leto “uničeno”. Ena izpuščena telovadba in adijo motivacija. A resnica je veliko bolj prijazna, spremembe niso ravna črta, so bolj podobne srčnemu utripu. Malo gor, malo dol – in to je znak, da smo živi.
Morda je letos čas za drugačne novoletne zaobljube. Takšne, ki ne kričijo, ampak nežno šepetajo. Na primer – letos bom do sebe govoril/-a tako, kot govorim do ljudi, ki jih imam rad/-a. Letos si bom dovolil/-a počivati brez razlage. Letos bom nehal/-a čakati na “pravi trenutek” in začel/-a z “dovolj dobrim”.
Novo leto ne potrebuje tvoje popolne verzije. Potrebuje iskreno. Takšno, ki kdaj dvomi, kdaj zamuja, kdaj se izgubi – a se vedno znova pobere. Motivacija ni stalno stanje, je val. Pride in gre. Kar ostane, je odločitev, da se vrnemo k sebi, tudi ko nam ne gre.
Najlepše novoletne zaobljube niso tiste, ki jih napišemo na seznam, ampak tiste, ki jih živimo v majhnih trenutkih. Ko izberemo sprehod namesto samokritike. Ko pokličemo prijatelja namesto da vse zadržimo zase. Ko si priznamo, da je danes dovolj – in da smo dovolj.
In če se ti zgodi, da februarja pozabiš, kaj si si zaželel/-a januarja? Nič hudega. Novo leto ni en dan. Je proces. Je pot. Je vsak ponedeljek, vsako jutro, vsak “poskusimo še enkrat”.
Naj bo tvoje novo leto manj o tem, kaj moraš postati – in bolj o tem, kdo si že.
