Dolgo sem verjela, da prava ljubezen pomeni vztrajati. Da če dovolj potrpiš, če se dovolj trudiš, če daješ dovolj sebe, se bo vse uredilo. Da bodo stvari nekega dne boljše, da boš nekega dne videl, koliko mi pomeniš, in me ljubil tako, kot sem ljubila jaz.
A resnica je bila drugačna. Ljubezen, ki sem jo poznala, ni bila tista, ki zdravi. Bila je tista, ki rani. In bolj ko sem se trudila, bolj sem izgubljala sebe.
Ostajanje me je ranilo bolj kot odhod.
Ljubezen ne bi smela boleti – vsaj ne ves čas
Ne rečem, da mora biti vse popolno. Ljubezen ni vedno lahka. A če moraš vsak dan prepričevati samo sebe, da je vredno, če več jočeš kot se smejiš, če več dvomiš kot verjameš, če bolj hrepeniš kot čutiš… potem to ni ljubezen.
Dolgo sem ostajala, ker sem se bala, da bo praznina po tebi prevelika. Bala sem se občutka izgube. Bala sem se, da brez tebe ne bom več celovita.
In potem sem odšla.
Ko sem te zapustila, sem se končno pogledala v ogledalo
Dolgo časa sem se izgubljala v tebi. V tem, kar bi lahko bila. V tem, kar sem si želela, da bi obstajalo. A ko sem ostala sama, sem prvič po dolgem času videla sebe.
Videla sem, koliko ljubezni sem dajala nekomu, ki je ni znal sprejeti. Videla sem, koliko noči sem preživela v solzah, ker sem verjela, da nisem dovolj. Videla sem, koliko sebe sem žrtvovala za nekaj, kar nikoli ni bilo pravo.
In ko sem to dojela, me ni bilo več strah.
Ne bojim se več biti sama. Bojim se, da bi se znova izgubila.
Strah me ni več samote. Ne bojim se več praznine, ki je ostala po tebi, ker vem, da jo lahko zapolnim sama. Ne bojim se več odhoda, ker vem, da je bil to začetek, ne konec.
Največji strah bi moral biti, da bi ostala in se še naprej izgubljala v nečem, kar me je uničevalo.
Zdaj vem, da prava ljubezen ne zahteva, da se odrečem sebi. In da je ljubezen, ki sem jo iskala, ves čas čakala v meni.
To je ljubezen, ki je ne bom nikoli več zapustila.
