Pred kratkim smo se pogovarjali z izjemno uglednim ameriškim zdravnikom, dr. Kennethom Alexandrom, vodjo oddelka za nalezljive bolezni in podpredsednikom za raziskave v otroški bolnišnici Nemours na Floridi. Klinični interesi dr. Alexandra vključujejo neonatalne nalezljive bolezni in spodbujanje imunizacije.
Slovenijo je obiskal z namenom razprave o pomembnosti zdravja otrok in mladostnikov. Še posebej je izpostavil pomen cepljenja, zlasti proti humanim papilomavirusom (HPV, tudi človeški papilomavirusi). Razkril nam je številne zanimive in poučne vidike o cepljenju ter načinih, kako lahko zdravniki in zdravstveni delavci izboljšajo komunikacijo z mladostniki in njihovimi starši.
Razumevanje, empatija in podpora so ključnega pomena
Dr. Kenneth Alexander je v pogovoru poudaril že znano – ko pride do otrok, želijo starši sprejeti pravilno odločitev, a se, ko pride do razmišljanja o cepljenju proti HPV, pogosto soočajo z občutkom nelagodja. Priznani zdravnik je mnenja, da je to povsem naravno, saj gre za občutljivo temo. Misel na spolno aktivnost njihovih otrok je lahko za mnoge starše precej neprijetna. Pa vendarle pri tem poudarja pomembnost zagotovitve podpore staršem s strani zdravnikov in zdravstvenih delavcev, predvsem z odgovori na njihova vprašanja.
Dr. Alexander je opisal težavo, zaradi katere so v ZDA pravzaprav začeli razmišljati o tem, da nekaj ni prav: »Otroci niso bili cepljeni, ker cepljenja zdravnik pravzaprav ni niti omenil. Torej smo bili v pomanjkanju priporočil. Sedaj vemo, da se bodo starši, v kolikor bomo cepljenje zgolj omenili in ga priporočili, odločili za ta korak. V eni od raziskav smo starše vprašali, ali bi se za cepljenje proti HPV odločili, če bi dobili priporočilo s strani zdravnika? Skoraj 79 % jih je odgovorilo pritrdilno.«
Prav tako opaža, da so zdravstveni delavci v prevelikem pomanjkanju časa, zaradi česar se ne uspejo ustrezno pogovoriti s pacienti. Poudarja, da je ključnega pomena, da si vzamejo čas za vzpostavljanje odnosa s celotno družino in staršem pokažejo, da jim je resnično mar za zdravje in prihodnost njihovih otrok in mladostnikov.
»V ZDA smo se vsega lotili pravzaprav povsem enostavno. Sporočilo, ki ga predamo staršem je: »Vaš otrok je star 12 let. V tem času priporočamo cepljenje proti HPV in sicer za vse, tako dečke kot deklice. To delamo zato, da bi preprečili raka. Preprečimo raka že danes.« In ta pristop je uspešen, saj se skoraj 80 % staršev v tistem trenutku brez oklevanja odloči za cepljenje.«
Se vam zdi, da so starši prestrašeni, ko izvejo, da so virusi HPV spolno prenosljivi?
Da, večina njih, vsaj mam, je šokiranih. Niso še pripravljene na to misel. Pa čeprav so točno tega otroka spočele na tak način. (nasmeh)
Velikokrat slišimo vprašanje: Zakaj bi cepili otroka pri 11 ali 12 letih, ko sploh še ni spolno aktiven? Kako odgovarjate na to?
To je povsem normalen občutek. A upoštevati moramo, da se osredotočamo na preprečevanje raka, kar je pravzaprav naš cilj. Ko to začnemo povezovati s spolnostjo, je naslednji korak povezovanje z moralo. In kar naenkrat začnemo preganjati ali obsojati ljudi zaradi nečesa, kar počnejo vsi. Medtem pa pozabljamo, da je posledica tega to, da so ljudje izpostavljeni tveganju za nastanek raka. Zato mislim, da imamo težave, ker z osredotočanjem na spolnost zgrešimo pravi namen, ki je preprečevanje raka. Vseeno pa je pomembno vedeti, da cepivo dejansko bolje deluje pri 12 letih. Takrat imamo namreč boljši imunski odziv.
Ste priznani epidemiolog. Kaj štejete kot uspeh na svoji poti?
Starši bi naredili vse, da bi rešili svoje otroke. To sem storil in to je tudi razlog, da sem cepil svoji hčerki – v Chicagu sta bili prvi.
Pomen pravilne in razumljive komunikacije
Eden izmed ključnih izzivov, o katerem je ameriški zdravnik spregovoril, je pomanjkanje temeljnih informacij, s katerim se soočajo starši. Včasih je množica različnih pojmov, ki jih slišijo, preprosto preveč za obvladovanje.
Kljub vsej informacijski tehnologiji in informacijam, ki so na voljo, to žal ni dovolj. Zdravstveni sektor se preprosto mora naučiti, kako tako staršem kot otrokom učinkovito približati cepljenje proti virusom HPV. Prikazal je tudi primer napačnega pristopa, ki so ga izvajali v ZDA, saj so staršem na dolgo in široko predstavljali vse podrobnosti o cepivih, kar pa se je izkazalo za neučinkovito. Namesto tega zdaj spodbuja preprostejši pristop, kjer se staršem enostavno sporoči, zakaj je cepivo pomembno tako za dekleta kot za fante ter se jih ne obremenjuje s podrobnostmi o boleznih in statistiki.
Kje še vidite primanjkljaj v zdravstvenem sistemu?
Mislim, da so vir, ki ga premalo uporabljamo, medicinske sestre. Njim pacienti zaupajo celo bolj kot zdravnikom. Mislim, da je napaka, da nismo v celoti izkoristili talentov naših medicinskih sester. In da moramo naše medicinske sestre o HPV tako izobraževati kot tudi učiti, saj ni razloga, da se medicinska sestra ne bi mogla pogovoriti s pacientom ali staršem. Če gremo še korak dlje, je v Združenih državah Amerike število medicinskih sester večje od števila zdravnikov v razmerju 13:1. Torej je bolj verjetno, da boste v trgovini ali v cerkvi ali kjerkoli že ste, naleteli na medicinsko sestro kot na zdravnika. Priporočilo medicinske sestre je in bo zelo pomembno. Če bi torej moral svetovati zdravstveni in farmacevtski industriji, bi svetoval, naj se bolj osredotočijo na medicinske sestre.
Se vam zdi pravilno, da starši povedo, da jih je strah cepiti svoje otroke?
Ne gre za to, ali je pravilno ali ne. Pomembno je, da se zdravnik poveže s starši in jih ne odslovi. Mora jih poslušati. Recimo, da je starš nekje prebral, da cepivo proti HPV povzroča neplodnost. Zdravnik mora povedati in pokazati, da starša sliši. Ne le, da ga posluša, temveč, da ga sliši. Starš je izrazil skrb, da bi cepivo povzročilo neplodnost. »Da, to je vprašanje, ki ga zastavljajo številni starši. Po vsem svetu je danih že pol milijarde odmerkov. Opravljenih je bilo nešteto študij in pravzaprav nihče ni dokazal, da je cepivo povezano z neplodnostjo.«
Izjemnega pomena je, da se zdravnik poveže s staršem. Gre za zaupanje.
Vključitev šol je bistvena za ozaveščanje o virusu HPV
Slovenija je sprejela edinstven pristop k cepljenju in izobraževalnim programom, ki se osredotočajo na uporabo šol kot ključnega orodja za izboljšanje javnega zdravja, meni ameriški zdravnik. Ta pristop, čeprav morda nekoliko nekonvencionalen, ima izrazite prednosti.
Dr. Alexander je prijazno razložil tudi, da se številne države niso odločile za enako pot. Kot primer navaja ZDA, kjer sodelovanja s šolami ne uporabljajo kot možnost za ozaveščanje o pomembnosti cepljenja proti HPV.
Slovenija si po njegovem mnenju zasluži priznanje za izjemen presejalni program za raka materničnega vratu. Ta program spada med najboljše na svetu, kar je rezultat predanosti ginekologov ter strokovnjakov za javno zdravje.
Če niste bili okuženi s HPV, je to že skoraj čudež
Dr. Alexander pojasnjuje: »Verjetnost, da se je nekdo v svojem življenju okužil s HPV, je 80-odstotna. Z drugimi besedami – bolj normalno je imeti HPV, kot pa ga ne imeti. Če ga še niste imeli, je to kar malo čudno. (nasmeh) Dobro je, da pri veliki večini ljudi izgine in nima nobenih posledic. Zato pravzaprav ne morete vedeti, kdaj ste se okužili s HPV in prav tako je pomembno, da veste, da okužba s HPV ne pomeni nezvestobe. Oseba se je morda s HPV okužila pri 16 letih. In pravzaprav lahko traja dobesedno desetletja, preden to izvemo ali preden se morebiti razvijejo predrakave spremembe.«
Letos je po Sloveniji zaokrožila brošura »Blazno resno o HPV« z besedilom Dese Muck ter duhovitimi ilustracijami Mateja de Cecca, ki na poljuden način razkriva dejstva o tem spolno prenosljivem virusu, poudarja tveganja ter pomembnost cepljenja. Brošura nudi vse ključne informacije in spodbuja ozaveščanje ter preventivo.
Pomisleki glede varnosti
Glede pomislekov, ki jih imajo starši glede cepljenja proti HPV, dr. Alexander opozarja na raziskave, ki dokazujejo, da je cepivo proti HPV varno, hkrati pa ne vpliva na spremembo spolnega vedenja mladih. »Cepljenje proti HPV nikakor ni dovoljenje, da je otrok lahko takoj spolno aktiven. To bi bilo tako, kot če bi rekli, da zaradi pripenjanja z varnostnim pasom lahko vozite kot norci. V resnici pa ljudje, ki se pripenjajo z varnostnim pasom, verjetno vozijo bolj previdno.«
»Tudi jaz ne želim, da bi bili 12-letniki spolno aktivni. To ni bistvo. Gre za to, da jih zaščitimo pred rakom. Zato cepimo svoje otroke, vendar se še vedno pogovarjamo o morali in varnosti ter njihovih vrednotah,« še pove.
Za konec je dr. Alexander poudaril pomen pravilne komunikacije, zaupanja ter medsebojnega spoštovanja. Le tako lahko namreč sprejmemo najboljše odločitve za zdravje svojih otrok in mladostnikov.
