Portobello je resnična zgodba, ki je bolj neverjetna od fikcije. Marco Bellocchio na HBO Max prinaša serijo o Enzu Tortori, človeku, ki je imel Italijo na dlani, dokler ga ni "pojedel" sistem.
Predstavljajte si, da bi v času absolutne medijske vladavine Oprah Winfrey ali pa, recimo, legendarnega Davida Lettermana, policija vdrla v njun apartma in ju obtožila vodenja mednarodnega narkokartela. Razlog? Ker je tako »čivknil« nekdo, ki si želi nižje zaporne kazni. Zveni kot scenarij za ponesrečeno črno komedijo? Žal ne. To je Italija v zgodnjih osemdesetih – dežela širokih naramnic, bujnih pričesk in Enza Tortore, človeka, čigar padec je bil tako brutalen in absurden, da bi mu težko verjeli, če ne bi bil resničen. HBO Max nam 20. februarja prinaša serijo “Portobello”, ki bo verjetno postala vaša nova “binge” obsesija.
Leta 1982 Enzo Tortora ni bil le TV voditelj; bil je institucija. Bil je obraz petkovih večerov, človek, ki je v eno samo dnevno sobo – prek katodne cevi – stlačil neverjetnih 28 milijonov Italijanov. To niso številke, to je religija. Njegova oddaja Portobello je bila mešanica tržnice, spovednice in cirkusa, kjer je narod zadrževal dih ob najbolj bizarnem izzivu v zgodovini televizije: ali bo zelena papiga končno izdavila besedo “Portobello”? Ironija usode je hotela, da je papiga trmasto molčala, medtem ko so na sodiščih začeli “peti” ljudje, ki bi morali ostati tiho – in s tem sprožili enega največjih pravosodnih škandalov v zgodovini “škornja”.
Nacionalna hipnoza in tiha papiga
Če niste živeli v Italiji v osemdesetih (ali pa vsaj tam, kjer smo lovili signal RAI), si težko predstavljate fenomen oddaje Portobello. To je bil čas, ko je televizija še imela moč združevati narod. Tortora, z eleganco, ki bi ji zavidal še James Bond, in dikcijo, ostrejšo od britve, je bil absolutni vladar etra. Predsednik republike Pertini ga je klical “poveljnik republike”. Bil je nedotakljiv. Ali pa je vsaj tako mislil.
Medtem ko je cela Italija rotila zmedeno ptico, naj spregovori, se je v zakulisju pripravljala nevihta, ki ni imela nobene zveze z zabavno elektroniko. Neapeljska Camorra, ki jo je potres v Irpiniji in notranji boji dodobra pretresli, je potrebovala odvračanje pozornosti. In kaj je boljšega kot žrtvovati kralja televizije?
Ko realnost postane Kafka na steroidih
Zgodba dobi preobrat, ob katerem bi zardel še Franz Kafka. Giovanni Pandico, desna roka mafijskega botra Raffaeleja Cutola, se je v svoji celici – verjetno medtem ko je jezno gledal Portobello in ugotovil, da papiga spet ne bo spregovorila – odločil postati skesanec. Policiji je prodal zgodbo, da je Tortora, ta uglajeni gospod v suknjiču, pravzaprav visokokategorni diler mamil.
Brez dokazov. Brez logike. Zgolj na besedo kriminalca, ki je iskal izhod. In italijansko pravosodje? Namesto da bi se nasmejalo, je 17. junija 1983 ob 4. uri zjutraj potrkalo na vrata Tortorovega hotela v Rimu. Niso prišli po avtogram. Odpeljali so ga v lisicah, pred očmi kamer, ki jih je nekoč obvladoval, zdaj pa so ga žrle. Od narodnega heroja do “pošasti” v enem samem jutru.
Bellocchio: Mojster za italijanske travme
Režisersko taktirko te mojstrovine drži Marco Bellocchio, filmski veteran, ki je svojo kariero zgradil na tem, da dreza v odprte rane italijanske družbe (spomnite se samo Ugrabitve ali Izdajalca). Bellocchio ne dela “krimičev”. Dela operne drame o moči, norosti in sistemu.
V glavni vlogi blesti Fabrizio Gifuni, ki ne igra Tortore – on postane Tortora. Njegova transformacija od karizmatičnega voditelja do zlomljenega, a ponosnega človeka, ki se bori za svojo čast v kletki absurdnega birokratizma, je vredna vsake nagrade, ki obstaja.
Zakaj morate gledati “Portobello”?
Ker to ni le zgodba o neki pretekli dobi. Je srhljivo aktualen opomin o tem, kako hitro se lahko javno mnenje obrne, kako uničujoč je lahko medijski linč in kako krhka je resnica, ko ji nasproti stoji interes močnih. Plus, vizualna podoba osemdesetih je preprosto “top” – vsa ta estetika, ki jo danes neuspešno kopirajo hipsterji, je tukaj avtentična.
Sodba: Pripravite se na jezo, solze in občudovanje. “Portobello” je serija, o kateri se bo govorilo še dolgo po tem, ko bodo odjavne špice (in papiga) utihnile.
