Nihče te ne pripravi na to, kako močno lahko imaš rad nekoga, s katerim ne boš nikoli delil vsakdana. Nič te ne pripravi na trenutek, ko ugotoviš, da občutek ni dovolj. Da življenje ni vedno zaveznik čustvom. In da usoda, če sploh obstaja, včasih molči.
Nekoga imaš rad, a oseba tega ne ve, ali vam ljubezni ne vrača. Ljubezen postane nekaj, kar nosiš v sebi – kot ogenj, ki gori tiho, brez plamena. Je resnična, prisotna, živa. A hkrati nedotakljiva. Morda je oseba v drugem mestu. Morda v drugem življenju. Morda v naročju nekoga drugega. A kljub vsemu je tam, v tebi.
Resničnost, ki ne popušča
Najbolj boli to, da ni krivca. Ni velikega prepira, ni izdaje, ni konca. Samo zid. Nepremičen, hladen, brez razlage. Razlogov je lahko tisoč – čas, okoliščine, razdalje, obveznosti, strah.
In prav zato je najtežje, če imaš nekoga rad, a ti tega ne vrača – ker ljubezen še vedno diha, a nima telesa. Težko je, ker razum ve, da je nemogoče. Srce pa še naprej čaka.
Ljubezen, ki ne dobi priložnosti
To ni manj vredna ljubezen. To ni “skoraj”. To ni “nič”. Je polna. Čista. Samo zaprta. In vi, ki jo nosite, niste šibki. Nasprotno. Nositi ljubezen, čeprav veste, da se ne bo izpolnila, zahteva neverjetno moč. To je zrelost – ne obup.
Včasih vas bo razjedala tišina. Drugič vprašanje “kaj če”. In včasih se boste ujeli v trenutkih, ko bi dali vse za en dotik, en pogovor, en dan, ki se ne konča z neuresničeno željo. A prav ti trenutki dokazujejo, da ste živi. Da ste sposobni čutiti do konca – brez zagotovil, brez pričakovanj.
Kaj zdaj?
Ne gre za to, da pozabite. Ne gre za to, da greste naprej, kot da ni nič bilo. Gre za to, da prepoznate, da ste sposobni ljubiti, čeprav, vam ljubezni ne vračajo. In še vedno dihate. To je dokaz, da ste pripravljeni na več.
Morda ne z njim. Ne z njo. Morda nikoli z njim. Nikoli z njo. A z nekom, nekoč. Ampak – najprej s sabo.
