Nekateri odnosi se zaključijo brez besed. Brez zaključka, brez vrnitve. Samo prostor, ki postane pretesen. Samo srce, ki si ne dovoli več čakati. In mir, ki pride takrat, ko se ne išče več tam, kjer je že vse izrečeno – tudi v tišini.
V določenem trenutku se zgodi nekaj nevidnega. Ni več boja, ni več dokazovanja. Samo razumevanje, da se nekaj končuje. Tiho, skoraj nežno. In prav zato boli drugače. Ko se znotraj rodi občutek, da to, kar je nekoč grelo, zdaj hladi, postane jasno, da ni več skupne smeri.
Vrednote, ki so bile nekoč skupne, se razmaknejo. Besede izgubijo pomen. Pogledi se več ne srečajo tam, kjer so nekoč prebivali odgovori. In ni več vprašanja, kdo je kriv. Ker ne gre za krivdo. Gre za rast. In za to, da nekateri ne zmorejo naprej – vsaj ne na enak način.
Oddaljevanje se zgodi tiho
Vse se začne v trenutkih, ki so na videz nepomembni. Kratki odzivi. Neizgovorjene misli. Besede, ki ostanejo v zraku, saj jih nihče ne sliši. Tedaj, postane jasno, da ni več prostora za celoto – samo za delčke, ki še nekako obstajajo iz navade.
Ni več lahkotnosti. Vse, kar je bilo nekoč sproščeno, zdaj deluje kot obveznost. Prisotnost brez ljubezni je napor, ne bližina. In tišina, ki bi včasih pomenila udobje, zdaj govori o razdalji.
Bližina zahteva več kot prisotnost
Prisoten je lahko vsak. Toda prava bližina potrebuje trud. Pripravljenost, da se sliši tudi tisto, kar ni bilo glasno izrečeno. Občutek, da srce ne bije ob steni, ampak v drugem srcu.
Ko tega ni, se odnosi začnejo prazniti. Ljubezen, ki ne raste z osebo, ne raste nikamor. In če ni prostora za spremembo, če ni odprtosti za drugo resnico, potem ostane le senca tega, kar je nekoč obstajalo.
Ko postane nemogoče, da bi ostali
Ni mogoče ostati tam, kjer je treba skrivati svojo resničnost, da bi bilo vse videti v redu. Ko notranji svet preraste okvir, ki ga je nekoč še sprejemal, se nekaj premakne. Ne iz kljubovanja – temveč iz mirnega uvida, da ne gre več.
Telo začne zavračati lažne nasmehe. Duša zavrača površnost. In vrednote, ki so nekoč bile zakopane pod prilagajanjem, In vrednote, ki so dolgo čakale v ozadju, končno pridejo v ospredje. Pokončna drža ne išče več potrditve – preprosto izžareva tisto, kar je. Vzravna se hrbtenica. Pogled postane jasen. Tudi če so oči utrujene.
Odhod ni beg – je izbira
Oditi od nečesa, kar ne nudi več prostora za resnico, ni slabost. Je izraz notranje zrelosti. Je sposobnost ločiti spomin od sedanjosti. In izbrati sebe, tudi če to pomeni, da bo pot nekaj časa tišja.
Tisti, ki ne znajo ljubiti v rasti, vam ne morejo slediti. Obstaja trenutek, ko ni treba več pojasnjevati. Samo hoditi. Stran od vsega. In naprej – v tisto, kar vas kliče. Po miru. Po globini. Po celoti.
