V britanski kriminalni mini-seriji The Game, ki kraljuje na Pickbox NOW, spremljamo zgodbo bivšega detektiva, ki je upokojen, a nikakor ne upokojen od zločina. Serija, ki se zdi kot produkt BBC-jeve šole za “psihološko napete detektivke z britanskim pridihom in zanikrnim šarmom”, je še ena v nizu uspešnic, ki znajo iz štirih epizod iztisniti maksimum: napetost, paranojo in tisto mučno vprašanje – mu je res, ali mu samo “dogaja”?
Huw Miller: Upokojen, a nikakor umirjen
Jason Watkins (The Crown, Des) v vlogi Huw Millera ne igra – on dejansko živi nekdanjega detektiva, ki se skuša posloviti od policijske značke, a ga preteklost prime za ovratnik in povleče nazaj v igro. Pa ne le v igro – v The Game. Millerja spremljamo v obdobju, ko naj bi pil čaj, hranil golobe in se izogibal čustvenim zlomom. Namesto tega dobi soseda. In ne kateregakoli – Patricka Harbottla. Robson Green (navadno prijazen obraz britanske televizije) tu presenetljivo zasije v vlogi “neugodno prijaznega” soseda, ki je ali:
a) serijski morilec,
b) popoln psihopat,
c) čisto prijazen moški z zelo slabim tajmingom.
Napetost, ki te zgrabi že ob prvi repliki “Catch you later”
In tu se začne – ne le igra, ampak tudi psihološki dvoboj. Patrickova nedolžna fraza “catch you later” sproži alarmne sirene v Huwovi glavi. Zakaj? Ker je to natanko tisti stavek, ki ga je uporabljal famozni “Ripton Stalker” – zloglasni primer, ki je Huwu uničil kariero, ugled in duševno zdravje.
V trenutku Huw postane tisti tip soseda, ki s polno vrečko smeti “naključno” stoji pred vrati in preverja, kdo si sposoja pošto. In gledalci? Mi se z njim vozimo v spiralo paranoje, sumničenj in (ne)opravičene obsedenosti. Vsaka epizoda nas bolj kot kriminalka vleče v psihološki triler, kjer postaja vse težje razločiti, kdo je lovec in kdo plen.
Produkcija, ki blefira kot poker profesionalec
Zanimivo: serija, ki naj bi se odvijala v tipični angleški soseski, je v resnici posneta na slikovitih lokacijah v Baskiji in Cuenci v Španiji. In čeprav domačini tam verjetno še nikoli niso videli klasičnega angleškega čajnika, scenografija prodaja iluzijo suburbane Anglije z izjemno natančnostjo.
Serija sicer ne izumlja tople vode. Da, imamo vse klasične elemente: travmatiziranega detektiva, morilca, ki se morda vrača, družino, ki ne verjame, policiste, ki zavijajo z očmi. Ampak vse je narejeno z dovolj prefinjenosti in intenzivnosti, da štiri epizode kar zletijo mimo. In ravno to je največja moč The Game – zna biti preprosta, a hkrati napeta kot britanski čajnik tik pred vretjem.
Watkins + Green = kombinacija, ki dvigne serijo
Jason Watkins s svojo krhko, a nepopustljivo interpretacijo lika Millerja seriji doda tisto čustveno globino, ki gledalce zagrabi za srce. Vendar pa je pravi joker v tej igri Robson Green, ki popolnoma preseže svojo običajno prijazno televizijsko pojavnost. Njegov Patrick je poln tihe grožnje, dvoumnosti in … nasmehov, ob katerih ti zaledeni kri. Ker v tej igri se nikoli ne ve – je nasmeh prijazen ali smrtonosen?
Serija, ki je več kot le “še ena britanska kriminalka”
The Game je dokaz, da Channel 5 (v sodelovanju s Pickbox NOW) ve, kako ustvariti zgodbo, ki je kratka, udarna in gledljiva v enem večeru – idealna za vse, ki bi radi doživeli intenzivno detektivsko izkušnjo brez maratonskega binganja desetih sezon.
Da, nekateri zapleti so prepoznavni, da, razkritje bi morda lahko prišlo kasneje, in ja – nekateri liki se odzivajo, kot da še nikoli niso gledali kriminalne serije v življenju. A vse to odpustiš zaradi vzdušja, igre in tiste sladko boleče napetosti, ki te zgrabi in ne spusti do zadnjega kadra.
