Na letošnjem Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah je končno dočakal premiero film, o katerem se je šepetalo že mesece – Smashing Machine, režijski prvenec Bennyja Safdieja, znanega po surovih filmskih portretih, ki ne olepšujejo ničesar – niti potnih madežev.
Smashing Machine, produkcija slovitega studia A24 je tokrat zakorakala v oktagon (ali vsaj zelo blizu njega), saj gre za biografsko dramo, ki je občinstvo v Benetkah pustila brez besed… razen seveda 15-minutnega navdušenega ploskanja, ki je skoraj preseglo dolžino povprečne borbe v kletki.
Ko ti življenje udari s komolcem v obraz (in ti rečeš: »Še, prosim!«)
The Rock, ki ni več The Rock
V glavni vlogi nastopa nihče drug kot Dwayne “The Rock” Johnson, a pozor – to ni tisti Johnson iz franšize Fast & Furious, ki z eno roko premika helikopterje. Tokrat je neprepoznaven (dobesedno – zahvaljujoč osupljivi protetiki), saj upodablja legendarnega UFC borca Marka Kerra – človeka, ki se je boril s svetovnimi prvaki in hkrati z lastnimi notranjimi pošastmi.
Johnsonu ob strani stoji vedno čarobna Emily Blunt, ki igra njegovo partnerko Dawn Staples – in priznajmo si, če lahko prepričljivo igra Mary Poppins in vojakinjo v Edge of Tomorrow, potem ji gre verjeti tudi v vlogi ženske, ki stoji ob moškem, katerega služba vključuje redno prejemanje kolen v obraz.
V filmu pa se pojavijo tudi nekatera najbolj čislana imena iz sveta borilnih veščin, med njimi Ryan Bader, Bas Rutten, Oleksandr Usyk in – presenečenje večera – hrvaški Japonec Satoshi Ishii kot Enson Inoue, Kerrjev legendarni nasprotnik z Grand Prixa 2000.
Več kot le borba: Ko mišice ne pomagajo proti samoti
Film ne prikazuje le Kerrjevih borilnih zmag, temveč se pogumno potopi v tisto, čemur pravimo »ozadje šova«. Odvisnost, pritiski, medosebni odnosi, in vprašanja, ki nimajo enostavnih odgovorov, so rdeča nit filma. Kot pravi režiser Benny Safdie, ga je vlekla ravno kontradikcija devetdesetih let v borilnem svetu – brutalni boji in istočasno občutek bratstva med borci.
In res, v času, ko UFC še ni bil bleščeča korporacija z milijoni sledilcev, je šlo za pravo džunglo borilnih stilov, kjer si moral nasprotnika najprej premagati – in potem z njim spiti pivo. Ali pa vsaj ledeni obkladek.
Aplavz, solze in raztrgane srajce
Po projekciji so Johnson, Blunt, Safdie in Mark Kerr osebno stopili pred občinstvo, ki jih je pozdravilo z nečim, kar so včasih imenovali »filmska magija« – dvorana je bučala od aplavza, ne zaradi posebnih učinkov, ampak zaradi resničnosti, ranljivosti in čistega človeškega boja, ki ga film prikaže brez filterja.
Johnson je kasneje izjavil:
»V Hollywoodu se vse vrti okoli uspešnic na blagajnah. Tudi sam sem jih delal – eni super, drugi pač… meh. A vedno sem si želel nekaj več. Ta film je bil moj ‘več’.«
Govoril je o umetniškem izzivu, o vlogi, ki zahteva več kot dvigovanje uteži in smeškanje – in glede na odziv publike mu je to tudi uspelo.
Knockout za čustva
Smashing Machine je več kot biografija – je prava čustvena borba, kjer se udarci ne merijo le v newtonih, ampak tudi v občutkih. Film ne zabava z udarci, temveč pokaže, kaj vse moraš prestati, da ostaneš na nogah, tudi ko te življenje pošlje na tla.
V domače kinematografe prihaja 3. oktobra, in če iščete nekaj, kar vas bo streslo bolj kot espresso po neprespani noči – si ta film preprosto morate ogledati. Pripravite robčke. In mogoče tudi ščitnik za srce.
