V nekem trenutku preprosto veste. Nekaj ni ok. A se oklepate se spomina, ideje, občutka, ki je nekoč pomenil vse.
Ko srce noče slišati, kar duša že ve
Obstajajo trenutki, ko vse v vas kriči, da nekaj ni prav, pa vendar ostajate. Čutite težo, tišino, notranjo praznino… a še kar čakate.
Zakaj? Ker ste nekoč verjeli, da ima to smisel. Ker ste si želeli, da bi bilo drugače. Ker ste si ustvarili sliko, ki je bila prelepa, da bi jo kar tako pozabili.
Toda prav v tem tiči past – oklepate se nečesa, kar ni več resnično. Morda ni nikoli bilo. In čeprav to globoko v sebi veste, se bojite izpustiti. Bojite se praznine, ki bi ostala. A v tej praznini se skriva prostor za nekaj boljšega.
Moč iluzije
Včasih se bolj kot resnice oklepate upanja. Upanja, da se bo nekaj spremenilo. Upanja, da bo dovolj vaša ljubezen, trud, potrpežljivost. Ampak nekaterih stvari ne morete popraviti sami.
Iluzija zna biti sladka. Občutek domačnosti, znano boleče udobje. Lažje je ostati v tem, kar poznate, kot tvegati neznano. Ampak pomislite, koliko sebe izgubljate, ko vztrajate v tem, kar vas duši? Kolikokrat ste utišali svojo intuicijo, da ste lahko poslušali iluzijo?
Strah pred izgubo ali strah pred rastjo?
Resničen razlog, da se oklepate, pogosto ni ljubezen, temveč strah. Strah pred tem, da boste sami. Da ste zgrešili priložnost. Da boste morali začeti znova. A s tem, ko ostajate v napačni zgodbi, zapirate vrata tisti pravi. Tisti, ki vas ne bo silila, da se prilagajate, da se izgubljate.
Včasih ni stvar v tem, da nekaj ni za vas, ampak da ste vi zrasli preko tega. In to ni poraz – to je dokaz, da se razvijate.
Tišina po neurju je svoboda
Ko končno spustite stvari, osebe, ki vas dušijo, pride tišina. Ne tista, ki boli – ampak tista, ki zdravi. To ne pomeni, da vam ni bilo mar. Pomeni, da ste izbrali sebe. Da ste prenehali hraniti upanje, ki vas je izčrpavalo. V tej tišini se prvič slišite. Brez glasov iz preteklosti, brez krivde, brez boja.
Začnete se vračati k sebi. K vprašanjem, ki ste jih dolgo potiskali v kot. K občutku, da ste več kot kompromis. In takrat spoznate, da niste izgubili ničesar, kar bi vam zares pripadalo.
Strah vas veže bolj kot ljubezen
Tisto, kar vas veže, ni vez, ampak veriga. Ne čustvo, ampak strah pred praznim prostorom. Ampak ta prostor je potreben. Samo v njem lahko pride nekaj novega. Nekaj, kar vas ne bo tiho dušilo. Kar ne bo zahtevalo, da vsak dan znova dvomite vase.
Sprejeti, da nekaj ni vaše, čeprav ste si tega želeli z vsem srcem, je eno najtežjih dejanj. A tudi eno najbolj osvobajajočih. Ko rečete “dovolj”, ne zaključite zgodbe – odprete prostor za novo poglavje.
Nehajte se boriti za koščke pozornosti, za drobtine čustev, za besede, ki vedno prihajajo prepozno. Vi ste celota. Vi ste dovolj. In vaš mir ni nekaj, kar bi smeli postavljati pod vprašaj.
Na koncu ostanete vi
Ko se vse umiri, ostanete vi. S svojo ranljivostjo. S svojo močjo. S svojo odločnostjo, da si ne dovolite več manj, kot si zaslužite. Oklepali ste se, ker ste verjeli. Zdaj pa verjemite sebi, vase. Nič več čakanja. Nič več dokazovanja. Samo pot naprej.
