Do kdaj si še pripravljena čakati? Koliko časa si boš še lagala? Kdaj se boš končno odločila zase? Morda nekoč ...
osebna rast
Nekateri odnosi se zaključijo brez besed. Brez zaključka, brez vrnitve. Samo prostor, ki postane pretesen. Samo srce, ki si ne dovoli več čakati. In mir, ki pride takrat, ko se ne išče več tam, kjer je že vse izrečeno – tudi v tišini.
Si se kdaj zalotila, da se zmenki spremenijo v ponavljajoč cikel? Sprva iskra, potem upanje, nato dvomi in tišina? Zakaj se včasih zdi, kot da vsi obetavni začetki vodijo v razočaranje?
Se vam zdi, da se vse podira? Da nimate več moči? Ne iščite takoj odgovorov. Včasih je dovolj, da obstanete. Da si priznate – zdaj je težko.
Kako se poslovi močna ženska? S spoštovanjem do sebe!
Ko nekoga ljubimo, verjamemo, da to nekaj pomeni – in da ima prihodnost. A življenje pogosto ne sledi pravilom, ki si jih zamišljamo.
V svetu, kjer hitrost prehiteva zdravje in je “self-care” le še en #hashtag na Instagramu, Japonska ostaja čudovit opomnik, da dolgo in zdravo življenje ni rezultat čudežnega prehranskega dodatka, ampak dnevnih odločitev. In teh Japonci ne sprejemajo z muko, temveč s spoštovanjem do telesa, okolja in časa – brez stresa, brez pretvarjanja. Ko večina sveta teka za produktivnostjo, Japonci izbirajo ravnotežje, naravo in tihe rituale, ki njihovim dnem dajejo red in smisel.
Ste se danes zbudili utrujeni, čeprav ste spali dovolj? Vas telo že zjutraj opozori, da je nekaj narobe? Kaj pa duša – ali v njej vlada tišina ali roji nemir? Ste kdaj pomislili, da morda ne potrebujete več energije, temveč več ravnovesja?
Kolikokrat si ljubil nekoga, ki ti tega ni znal vračati? Kolikokrat si se trudil, dokazoval, čakal in upal? In kdaj si nazadnje pogledal vase in se vprašal: zakaj to počnem? Zakaj se borim za nekoga, ki me ne zna imeti rad?
Si kdaj pomislil, da ljubezen zate ne obstaja več? Da si preveč preživel, preveč videl, preveč dal?
Naučil si me več, kot sem kdaj koli pričakovala. Iz tvojih dejanj – ne besed – sem sestavljala svet, ki ga zdaj nosim s sabo. Brez razlage, brez navodil. Samo s tem, kar si bil.
Utrudiš se počasi. Ne v enem koraku, ampak v tisočih majhnih. Ko vsak dan malo več popuščaš. Sebi. Ko prestavljaš meje, za katere si si obljubila, da jih nikoli ne boš. Ko utihneš, da se izogneš konfliktu. Ko se nasmehneš, čeprav si v grlu začutila solzo.