"Whataboutizem" ali efekt preusmerjanja pozornosti je komunikacijska taktika, pri kateri sogovornik na kritiko ne odgovori neposredno, ampak temo spelje drugam – najpogosteje s protiobtožbo. Gre za strategijo izmikanja, kjer ključna teza postane nepomembna, saj se razprava preusmeri na vprašanje: "Kaj pa oni, ko so storili isto?"
osebna rast
Vsi sanjamo o trenutku, ko bomo zadihali s polnimi pljuči in občutili neomajno notranjo umirjenost. A v resničnem življenju pogosto pademo v rutino dela, pričakovanj drugih in neuresničenih želja.
Kdaj ste nazadnje resnično dihali? Ne samo zaradi potrebe, temveč globoko, zavestno, kot da polnite svojo dušo z življenjem? Vdihnite. In se opomnite, vse, kar vam je namenjeno, bo našlo pot do vas. Vedno.
Ali si kdaj čutil, kako se tvoje misli zapletajo v vrtinec čustev, a ob tebi ni nikogar, ki bi to opazil? Kot da se izgubiš v množici, kjer te ne slišijo in ne vidijo?
Te včasih občutek, da nisi dovolj, preganja kot tiha senca, ki se skriva v ozadju tvojih misli? Ampak veš kaj? Tvoja vrednost ni stvar debate. Tvoj obstoj je pomemben. Morda tega še ne razumeš, a že sama tvoja prisotnost na tem svetu nosi smisel in težo, ki presega vse tvoje dvome.
Pomislimo, da smo kot drevo v nevihti? Upogibamo se, a se ne zlomimo. Življenje nas vse premetava, a nam hkrati ponuja priložnost, da se prilagodimo, da zrastemo v nekaj mogočnega. Ampak ali si res dajemo čas? Zakaj pričakujemo, da bomo po nevihti že takoj zacveteli?
Sem ženska. Biti ženska ni le vloga, temveč cela paleta čustev, občutkov in kontrastov. Je umetnost združevanja nežnosti in trdnosti, ljubezni in preudarnosti, strasti in namena. Smo mehke, a ne šibke. Močne, a ne neomajne. Ljubimo divje, a z modrostjo, ki jo prinaša življenjska izkušnja. V svetu, kjer se pričakuje, da izberemo eno ali drugo, mi dokazujemo, da lahko nosimo obe plati – mehko in močno – kot odsev resnične ženskosti.
Ko se ugasnejo luči, ko se zaprejo vrata in glasovi okoli tebe potihnejo, ostaneš le ti. Kdo si? Ne tisti, ki ga vidijo drugi, ne tisti, ki nosi maske, ampak resnični ti. Kdo si, ko ni opazovalcev, ko ni pričakovanj, ko ni pravil?
Novo leto je priložnost. Priložnost, da pustiš za sabo tisto, kar te zadržuje, in objameš vse, kar te izpopolnjuje.
Kdaj si nazadnje začutil, da je vse v redu? Da ni treba ničesar spreminjati, ničesar dosegati, ničesar popravljati?
Kako sprejmeš trenutek, ko nekdo, ki ti je bil blizu, preprosto odide? Ko zapre vrata in za sabo pusti praznino, tišino? Morda ni smiselno iskati odgovorov takoj. Morda je odhod, ki se zdi kot konec, pravzaprav začetek, ki ga še ne razumeš. Včasih nas ravno izgube usmerijo tja, kamor bi morali iti.
Se sprašujete, zakaj se včasih vse podre, čeprav smo dali vse od sebe? Zakaj življenje preseneti, ko najmanj pričakujemo?