Si se kdaj zalotila, da sediš v tišini in razmišljaš: Ali sem dovolj? Ali me vidi? Me resnično želi? Če si, nisi sama. Tisoče žensk verjame v iluzijo, da bo moški, ki jim daje mešane signale, nekega dne spoznal njihovo vrednost in stopil korak bližje. Ampak veš kaj? Ta dan redko pride.
osebna rast
Se vam je kdaj zdelo, da ste našli nekaj posebnega, a je bilo vse skupaj zgolj privid? Da so besede, ki ste jih slišali, obljubljale več, kot je bila oseba pripravljena narediti?
Dolgo sem verjela, da prava ljubezen pomeni vztrajati. Da če dovolj potrpiš, če se dovolj trudiš, če daješ dovolj sebe, se bo vse uredilo. Da bodo stvari nekega dne boljše, da boš nekega dne videl, koliko mi pomeniš, in me ljubil tako, kot sem ljubila jaz.
Zakaj določena misel sproži val čustev? Brez opozorila, brez vprašanja – zgolj dotik, ki ga ni mogoče prezreti. Morda med sprehodom ob vodi, ko nenadoma začutite mir, ki ga niste iskali, ali pa ob pogledu na zvezde, ko vas preplavi občutek, ki mu ne znate dati imena.
Si kdaj pomislil, kaj sem doživljala takrat, ko si se obrnil stran? Ko sem klicala tvoje ime, ti pa si molčal? Danes ti ne očitam več. Namesto tega ti hvaležno povem: hvala.
Nič ni naključno. Ljudje, ki niso več del vašega življenja, so ostali tam, kamor pripadajo – v preteklosti. Njihova odsotnost ni stvar razprave ali vprašanja. Je dejstvo. Preteklost je prostor za zaključene zgodbe, ne za obujanje tistega, kar ni več pomembno.
Se vrniti k osebi, ki te je ranila? Odgovor je globoko v tebi. Rana, ki ti jo je ta oseba povzročila, ni bila slučajna. Bila je znak, ki ga ne smeš prezreti.
Bolečina ni iluzija. Ni nekaj, kar si izmislimo ali si domišljamo. Je resnična. Prihaja v različnih oblikah in intenzivnostih, fizičnih in čustvenih. Včasih je očitna in prepoznavna – kot rana, ki se noče zaceliti. Drugič je subtilna, skoraj neopazna, a te v notranjosti tiho grize, dokler ne zahteva tvoje popolne pozornosti.
Zakaj vedno znova ostanem sama? Zakaj vsakič znova, ko poskusim vzpostaviti globok odnos, nekaj v meni odpove?
Človeški um ima rad nadzor. Potreba po predvidljivosti in občutek, da držimo vajeti življenja v svojih rokah, sta skoraj instinktivna. Toda, kako ravnati, ko se znajdemo v svetu, kjer je toliko stvari zunaj našega dosega? Ko se soočamo z nepredvidljivostjo, je ključ ne v krčevitem držanju, temveč v učenju, kako spustiti.
Ko si me prvič prizadel, sem ostala. Zakaj vztrajamo tam, kjer nas vedno znova prizadenejo?
Zakaj nas ljubezen včasih tako močno boli? Ali ni ljubezen tista, ki bi nas morala osrečevati, nas dvigovati in nas povezovati? Ljubezen ne boli!











