Tvoje srce je utrujeno. Ne zmoreš več.
Naj te za trenutek objamem. Vem, kako je. Daješ in daješ. In čakaš, da nate pade kapljica ljubezni, da ti povrne moč, da lahko nadaljuješ. Ko jo prejmeš, to drobno želeno kapljico, se nekaj trenutkov počutiš napolnjeno, a kmalu si spet na istem, izpraznjen. Pogrešaš ljubezen.
Sprašuješ se, zakaj te oseba ne more ljubiti tako, kakor ti ljubiš njo. Zakaj ji nisi prioriteta? Zakaj ji glede na vse, daješ še več sebe? Misliš, da bo kar naenkrat pričela ceniti tvojo pozornost? Zakaj upaš, da jo boš z nečim spodbudil, da ti bo vračala ljubezen?
Ko daješ drugi osebi, vse kar čutiš, vse kar znaš in imaš, počneš to naravnost iz srca, brez napora, preprosto ljubiš in daješ sebe v celoti.
Nikoli se ne sramuj tega. Nikoli! Bodi ponosen, da si ranljiv in čustven, to je čudovito, tega ne zna živeti vsak. Ne nisi šibek, če osebi pošlješ sporočilo in se sprašuješ, ali bi ga morda moral poslati šele čez nekaj dni, v upanju, da jo bo molk spodbudil, da se bo oglasila, da se vrne.
In še kar naprej daješ, ljubiš. In ne glede na to, koliko in na kakšne načine iščeš njihovo pozornost, na koncu ostaneš prazen. Nekakšna nevidna sila te vleče, da osebi pošlješ še več sporočil, kar se ji zdi “noro”. A nisi nor, nič ni narobe z teboj, to zate dela in piše ljubezen, ki želi, da bi te ljubili, da bi bil srečen.
A še vedno hrepeniš po tej osebi, čeprav nekje globoko v sebi veš, da nima smisla. Še vedno upaš. Postaneš majhen. Ogrožaš svoje vrednote. Utišaš svoje srce. In le čakaš. Nikomur ne dovoli, da bi tvojemu duhu dal negativne besede. V srcu se moraš počutiti varno, če se ne, veš, da je nekaj narobe.
Srčna bolečina poskuša v tvoje življenje spusti nekoga, ki bi te razumel, ki bi te ljubil, kakor ti njega. Razmišljaš. Kaj si naredil? Si dal preveč? Si pozabil nase? Si pustil svojo dušo pred vrati, le zaradi tega, da lahko ponoči začutiš toplo telo ob sebi?
In v nekem trenutku se zlomiš. Zdi se ti, da si izgubil sebe. Ne, nisi se izgubil. Veš, kdo si – ker si najbolj skrbna oseba na svetu. Hrepeniš po tem, da bi nekdo objel tvoje srce, se zazrl v oči in te videl ter ljubil takšnega kakršen si – v celoti.
A tega si želiš tako močno, da prodaš svojo dušo tišini, da bi čutil kapljico tega, kar daješ.
Spoznaš, da potrebuješ drugačno vrsto ljubezni. Ljubezen, ki je v tebi. Ti si ta ljubezen. Vdihneš jo. Živiš jo. Brez sebe nikoli ne bi vedel, kaj je ljubezen. Živiš jo vsak dan. Je tvoja. To si ti.
Ljubezen ni vedno ščemenje in občutki do druge osebe. Je delo na sebi. Takšno ljubezen občutiš le na način, ki ga čutiš ti, ker prihaja od tebe, ker je v tebi.
Kako dolgo bi moral ostati? Do trenutka, ko spoznaš, da je način na katerega ljubiš, čudovit, da te izpolnjuje. Takoj ko začutiš, da pri tem izgubljaš sebe, je čas za odhod.
