Se vam zdi, da se vse podira? Da nimate več moči? Ne iščite takoj odgovorov. Včasih je dovolj, da obstanete. Da si priznate – zdaj je težko.
Ko pride brez opozorila, vas sesuje do temeljev. In tam, v prahu svojih iluzij, obstanete brez besed. Brez volje. Brez upanja. Vse, kar ste nekoč imeli za stabilno, razpade. In ostane le eno vprašanje: Kaj zdaj?
Ko dnevi postanejo prazni
Budilka zvoni, a se ne premaknete. Ne ker bi bili leni – ampak ker vas nič več ne vleče naprej. Vse se zdi brez smisla. Hrana nima okusa. Ljudje mimo vas postajajo sence. In v vaši glavi odmeva en sam občutek – utrujenost.
Ko se izgubi notranji kompas
Nimate več občutka, kam greste. Ne veste, kaj želite. Samozavest razpade, korak za korakom. Ne zaupate si. Ne zaupate drugim. Vse, kar je bilo nekoč jasno, je zdaj meglena senca. In misli postanejo sovražnik, ne zaveznik.
V tistih trenutkih ne potrebujete nasvetov. Potrebujete dih. Samo en – do konca.
Ko mislite, da ne zmorete več
Prihajajo dnevi, ko želite izginiti. Ne zato, ker bi res želeli oditi, ampak ker hočete mir. Tihi prostor brez pričakovanj, brez razočaranj. Samo prostor, kjer lahko obstajate – brez vprašanj.
Morate se zbrati – ne zato, ker hočete, ampak ker morate
Ne pride rešitelj. Ne pride trenutek razsvetljenja. Pride realnost. In z njo – izbira. Lahko ostanete v temi. Ali pa začnete iskati majhne sledi. Korak po korak. Ne da bi karkoli obljubljali svetu. Samo sebi.
Ko se naučite objeti svojo bolečino
Ne zavračajte tistega, kar čutite. Bolečina ni sovražnik. Je pokazatelj, da ste živi. Da vam je mar. Da vam nekaj pomeni. Objame vas kot val, ki noče popustiti, a ravno v njem se skriva moč – če mu pustite, da vas nauči dihati pod vodo.
Ko ne iščete več izhoda, ampak način, da preživite
Ne gre za zmago. Gre za preživetje. Gre za tisto odločitev, da se ne predate. Da naredite en korak – majhen, nepopoln, a vaš. Da si priznate, da se je dovoljeno premikati počasi. Dovoljeno biti v solzah. Dovoljeno živeti v tišini.
Tedaj ponovno srečate sebe
Nekje med padci, med tistimi tihi večeri, ko ne jokate več ker nimate več solz – tam vas čaka vaša nova različica. Močnejša. Tišja. Bolj resnična. In ona vas ne bo spraševala, ali ste – ok. Ona vam bo rekla, da je čisto ok, tudi če še niste.
Bodite potrpežljivi.
