Si že kdaj stala na robu nečesa, kar bi lahko bilo ljubezen, a si v sebi vedela, da ni? Si že kdaj čakala na nekoga, ki je bil fizično tam, a čustveno svetlobna leta stran? Si že kdaj vztrajala pred vrati, ki so bila vedno priprta, a nikoli povsem odprta zate?
Ljubiti te ni bilo boleče na način, kot to prikazujejo v filmih. Ni bilo velikih prepirov, ni bilo raztrganih pisem, ni bilo glasnih sloves.
Bilo je kot čakanje na vlak, ki je vedno obljubil, da pride, a ga ni nikoli bilo na peronu. Bilo je kot držanje telefona v roki in prepričevanje same sebe, da boš morda danes odgovoril.
Ampak nisi
Začelo se je nežno, komaj zaznavno. Kot tisti trenutek, ko stopiš v morje in ne veš, kdaj si šla predaleč. Ena noga na trdnih tleh, druga že potopljena v nekaj globljega, neznanega.
Najprej so bile besede
Drobtinice, ki si mi jih puščal – ravno toliko, da sem verjela, da sem na pravi poti. Potem so prišli trenutki. Kratke sekunde, ki so me napolnile z iluzijo, da se nekaj gradi, da nisem sama v tem vrtincu.
Ampak iluzija se ne gradi. Iluzija je tam ali pa je ni. In sama sem bila tista, ki jo je narisala v svoji glavi.
Tišina, ki je kričala glasneje od besed
Nisem spoznala takoj. Ne moreš vedno videti praznine, ko stojiš preblizu. Najprej je bila odsotnost nečesa. Tisti trenutki, ko sem si želela, da bi se obrnil proti meni, a si vedno gledal mimo. Potem je bil prostor med nama. Na videz majhen, a z vsakim dnem večji.
Gledal si skozi mene
Tvoje roke so postale tuje. Tvoje besede? Tvoje besede so bile vedno skrbno izbrane – nikoli preveč, nikoli premalo. Dovolj, da nisem odšla, premalo, da bi ostala brez dvoma.
Ljubezen ni v tem, kar nekdo reče. Ljubezen je v tem, kar čutiš, ko besede izginejo. In jaz sem čutila – nič.
Najbolj smešno?
Nikoli nisi obljubil ničesar. Nikoli nisi rekel: “Počakaj, nekoč bova midva.” Nikoli nisi rekel: “Bodi tukaj, ker te potrebujem.” To sem rekla sama sebi.
Prepričala sem se, da boš nekega dne dojel, da je vse, kar potrebuješ, ves čas stalo točno pred tabo. Verjela sem, da se bodo tvoji koraki enkrat obrnili k meni, da boš izgovoril nekaj, kar bo potrdilo, da nisem samo še ena v vrsti.
Ampak sem bila
Nekega dne sem preprosto dojela – ni te ob meni. Nikoli te ni bilo. Stala sem na mestu in se vrtela okoli tebe, mislila sem, da se vrtiš z mano. A ti si bil le sonce, ki je sijalo vsem enako. Nič posebnega, nič drugačnega.
Ljubezen, prava ljubezen, ima gravitacijo. Potegne te vase. Napolni te. Ne pusti te na robu, kjer zmrzuješ v upanju, da se bo nekega dne nekdo spomnil, da si tam.
In potem – nič
Ni bilo epifanije. Ni bilo solz. Ni bilo filma, ki bi ga igrali v moji glavi, da bi dokončno presekala. Bila je samo ena misel: dovolj.
Ne zato, ker bi te začela sovražiti. Ne zato, ker bi si želela maščevanja. Ne zato, ker bi mi postalo vseeno. Ampak zato, ker sem si prvič po dolgem času postavila vprašanje: Ali si to, kar hočem? Ali samo nekaj, kar sem se naučila želeti?
In odgovor? Ni bil – ti!
Ne bom rekla, da te pogrešam. Ker te ne. Pogrešam občutek, da nekam pripadam. Pogrešam iluzijo, ki sem si jo zgradila okoli tebe.
Ampak vem, da bo prišel nekdo, ki ne bo odprl vrat samo na pol. Nekdo, ki ne bo postavljal meja med naju. Nekdo, ki ne bo pustil, da se sprašujem, ali sem dovolj.
Ljubiti te je bilo najbolj osamljena stvar, ki sem jo kdaj storila.
