Kako sprejmeš trenutek, ko nekdo, ki ti je bil blizu, preprosto odide? Ko zapre vrata in za sabo pusti praznino, tišino? Morda ni smiselno iskati odgovorov takoj. Morda je odhod, ki se zdi kot konec, pravzaprav začetek, ki ga še ne razumeš. Včasih nas ravno izgube usmerijo tja, kamor bi morali iti.
Ko si odšel, se je zdelo, kot da je svet za trenutek obstal. Besede so obvisele v zraku, neizrečene, težke, prepojene s tistim, česar ni bilo mogoče razložiti.
Tvoj odhod ni bil trenutek, temveč zarez v času, ki je pustil prostor – sprva prevelik, preveč tih, preveč prazen. Zdelo se je, kot da je vse, kar sem vedela, razpadlo. Toda ravno v tem razpadu je začelo nastajati nekaj novega, nekaj, kar je čakalo, da ga odkrijem.
Tvoj odhod me je postavil pred ogledalo, ki sem ga predolgo ignorirala. V njem nisem videla tebe, temveč sebe – tisto različico mene, ki se je skrivala za sanjami, ki sem jih vezala nate.
Naučila sem se, da tvoj odhad ni bila kazen, temveč povabilo. Povabilo, da se poglobim vase, da se vprašam, kdo sem brez tebe.
Sprva je bolečina delovala kot konec
Kot nekaj, čemur ne moreš ubežati, kot senca, ki te spremlja, kamorkoli greš. A skozi to senco je začela pronicati svetloba.
Spoznala sem, da tvoj odhod ni bil le tvoj, ampak tudi moj prelomni trenutek. Prelom med tem, kar sem mislila, da potrebujem, in tem, kar sem dejansko zaslužila.
Ko si zaprl vrata za sabo, si odprl nova – zame – čeprav jih sprva nisem videla. Tvoj odhod je bil kot veter, ki odnese stare liste in naredi prostor za nove. Sprva sem se borila z vprašanji. Zakaj si šel? Kaj sem storila narobe? A sčasoma sem spoznala, da pravi odgovor ni v tebi, temveč v meni.
Vse se zgodi z razlogom – tudi to, da si odšel
Ne zato, da bi me zlomil, temveč da bi me preoblikoval. Tvoja odsotnost me je naučila, kako biti sama s seboj. Biti tam – zame – zase. Kako ceniti svoje misli, svoje občutke, svoje sanje. Naučila me je, da ljubezen, ki sem jo iskala pri tebi, že obstaja v meni.
Tvoj odhod ni bil konec zgodbe, ampak začetek novega poglavja. Poglavja, kjer sem se naučila ljubiti brez pogojnikov, živeti brez strahu in verjeti, da tisto, kar pride za izgubo, ni praznina, temveč svoboda.
In zdaj, ko pogledam nazaj, te ne vidim več kot bolečino, ampak kot prelomnico. Novo življenje brez tebe. Lepo je. Hvaležna sem, da sem zaradi tebe spoznala svojo vrednost, svojo moč in svoje sanje. Tvoj odhod me je spomnil, da lahko izgubim vse, a dokler imam sebe, imam vse.
