Včasih se zdi, da življenje postane preveč. Pridejo dnevi, ko bi najraje poslala prošnjo vesolju: "Oprostite, lahko en dan brez kaosa? Samo enega, prosim." Ampak ne, vesolje ima očitno drugačne načrte. Namesto premirja dobim prekinitev interneta, polito kavo in občutek, da mi življenje meče nešteto izzivov.
Včasih pridejo dnevi, ko je vsega preprosto preveč. Nevihta misli, občutkov, pričakovanj. Ni pomembno, zakaj – morda se je nekaj zgodilo, morda tudi ne. Vem le to, da me v takih trenutkih preplavi tisti občutek, da se življenje ustavi, da je zrak gostejši, koraki težji. Takrat se vse, kar si želim, skrči na eno samo željo: najdi moč. Najdi mir.
Ampak kako najti mir, ko je vse zamegljeno?
Veliko krat si rečem, da ne morem razumeti vsega. Včasih je teža trenutka preprosto prevelika, da bi našla takojšen smisel. Takrat si rečem: “Danes boš samo preživela.”
Ne potrebujem velike zmage, niti popolne rešitve. Dovolj je, da naredim majhen korak naprej. Vstanem. Se sprehodim. Počakam, da val mine.
Moje pravilo v težkih dneh? Ne pretvarjam se, da jih ni.
Ko je vse preveč, si priznam, da sem utrujena, preobremenjena, in pustim, da ta občutek pride do mene. Saj ni konec sveta, če se kdaj razjokam ali se za trenutek ustavim. Ravno nasprotno – takrat pokažem največ poguma. Poguma, da si priznam, da nisem vedno močna in da tudi ni treba, da sem.
Težki trenutki ne ostanejo za vedno. Vedno so minili, vedno sem našla pot naprej – in vem, da jo bom tudi zdaj.
Naslednji korak je majhen
Nič velikega, nič dramatičnega. Samo odločim se, da naredim eno stvar, ki mi olajša trenutek.
Vstanem in si skuham čaj. Ali pa poslušam glasbo, najljubšo pesem z zaprtimi očmi, dokler ne začutim, da se svet umirja. Morda stopim ven, četudi samo pred vrata, da zajamem svež zrak.
Preprost sprehod, tudi če se mi zdi, da mi noge ne zmorejo več. Občutek tople odeje, v katero se zavijem. Pogled na nebo, četudi je oblačno, saj me opomni, da je svet večji od mojih trenutnih skrbi. Ni važno, kaj je, pomembno je, da se premaknem iz tistega občutka, da je vse obstalo.
Ko je svet pretežak, si ponavljam besede: “To bo minilo.” Ker vse mine. Tudi teža, ki jo zdaj čutim, ne bo ostala za vedno.
Hvaležnost je moj tih zaveznik
Ne tista prisiljena, ki se zdi prazna, ampak resnična, majhna hvaležnost. Za to, da imam streho nad glavo. Za ljudi, ki me imajo radi, tudi ko ne znam to pokazati nazaj. Za to, da lahko danes čutim, tudi če boli – ker to pomeni, da sem živa. In v tej življenjski sili, v tem utripu srca, ki nikoli ne obupa, najdem tolažbo.
Opomnim, da nisem tukaj, da bi ves čas popolna
Tukaj sem, da živim, da poskušam, da včasih padem in se včasih smejem lastni nerodnosti. Če to pomeni, da danes pojem pet kosov torte in cel dan gledam romantične serije, potem naj bo tako. Življenje je namreč preveč kratko, da bi si ga otežila še sama.
In na koncu?
Na koncu vedno pride nov dan. Svež začetek. In takrat si rečem: “Uspelo ti je. Premagala si to. Tudi ko je bilo najtežje, nisi obupala.”
Ni pomembno, kako počasi grem ali kako pogosto padem. Pomembno je, da nikoli ne odneham. Da tudi v najtežjih trenutkih najdem moč, da vztrajam – in to, v resnici, je tisto, kar šteje.
Če se zdaj spopadaš z občutkom, da je svet pretežak, ti želim reči tole: nisi sam/a
Tvoja bolečina ni nepremagljiva. Tvoje težave te ne opredeljujejo. V tebi je moč, tudi če je zdaj ne čutiš. Korak za korakom, dan za dnem, boš prišel na drugo stran. In ko boš prišel tja, boš videl, da si bil/a ves čas dovolj močan. Tudi zdaj, ko dvomiš vase.
