Utrudiš se počasi. Ne v enem koraku, ampak v tisočih majhnih. Ko vsak dan malo več popuščaš. Sebi. Ko prestavljaš meje, za katere si si obljubila, da jih nikoli ne boš. Ko utihneš, da se izogneš konfliktu. Ko se nasmehneš, čeprav si v grlu začutila solzo.
Zadnjič se ne zgodi kar naenkrat. Pride počasi. Ne pride kot odločitev, ampak kot spoznanje. Počasi pronica skozi drobne razpoke, vsakdanji molk, dolge večere brez pogleda. Z leti razočaranj, ki se nabirajo kot prah.
Z meseci tišine, ki kriči glasneje kot vsak prepir. S tedni prepričevanja same sebe, da mogoče še lahko… da je morda še upanje v temi, ki naju obdaja… …da še nisva čisto izginila drug drugemu iz src.
Zgodi se počasi
Zadnjič samo obstane. V zraku, med nama, kot nekaj, kar oba čutiva, a ne izgovoriva. Kot nevidna meglica, ki jo oba vidiva, a se pretvarjava, da je ni. Kot bolečina, ki postane tako vsakdanja, da jo komaj še prepoznaš.
Bila sem utrujena. Utrujena do duše. Od razlag, ki so ostajale brez odgovora, kot pisma, poslana na napačen naslov. Od objemov brez pomena, ki so postali le še navada, ne pa potreba. Od tega, da sem te gledala, kako se oddaljuješ, ti pa si bil že zdavnaj nekje drugje, v svetu, kamor me nisi povabil. Kot da gledaš skozi mene, kot da sem postala nevidna.
Tvoja odsotnost je bila hujša kot vsak odhod. Ker si bil tukaj, a hkrati nisi bil. Ker sem lahko segla po tvoji roki, a ne po tvojem srcu. Ker sem lahko slišala tvoj glas, a ne tvojih misli. Biti sam je eno, biti osamljen ob nekom, ki ga ljubiš, pa je pekel posebne vrste.
Bila sem tam
S telesom, ki je še čakalo tvoj dotik. S srcem, ki je še vedno upalo na čudež, čeprav je razum že dolgo vedel resnico.
Vse, kar sem ti še hotela reči, sem ti že stokrat povedala. Na sto načinov. Z besedami, s pogledi, s dotiki, s solzami. In ti – vedno znova – nisi slišal. Ali si slišal… in te ni premaknilo. Kot da bi metala kamenčke v brezno in čakala na odmev, ki nikoli ne pride.
Tisti dan nisem več govorila
Nisem te več prepričevala. Nisem te več spraševala, kje si – ker sem vedela. Bil si zraven, tvoje telo je zasedalo prostor, a tvoj um je bil drugje. A nisi bil več z menoj. Bil si nekdo, ob katerem sem sedela, pa sem se kljub temu počutila… sama. Kot tujca, ki si delita prostor, a nimata več ničesar skupnega.
Spoznala sem, da sem ti postala navada. Ne več izbira, ne več želja, ne več prioriteta. Nekdo, ki je tam. Ki bo vedno tam. Kot del stanovanja, ki ga ne opaziš več. In ti si nehal izbirati. Samo si – ob meni. Ne z menoj. Kot da sva dva človeka, ki živita vzporedno, a se zares ne vidita več.
In potem… sem nehala
Ne iz jeze, ki bi iskala maščevanje. Ne iz sovraštva, ki bi želelo bolečino. Preprosto zato, ker nisem več mogla. Ker je bilo preveč praznine med nama, ki je ni mogel zapolniti noben objem. Preveč tišine, ki je ni mogel preglasiti noben pogovor. Tiste tišine, v kateri človek razpada – počasi, neopazno. Tiste, kjer si v istem prostoru, a nisi več prisoten znotraj, le zunanja podoba tega, kar si nekoč bil.
Odšla sem
Brez drame. Brez besed, ki bi le ponavljale že izrečeno. Ker sem že vse izgovorila, vsako prošnjo, vsako upanje, vsako opozorilo. Ker si že vse preslišal, kot nekdo, ki noče slišati resnice.
Zadnjič sem se borila za naju… Da včasih največji dokaz ljubezni ni to, da ostaneš, ampak da odideš – ko veš, da za drugega nisi več sonce, ampak senca.
