Ste že kdaj opazili, da najpametnejši ljudje v vaši okolici niso ravno družabne zvezde večerov? Morda imate prijatelja, ki bo petkov večer raje preživel z glavo v knjigi kot s kozarcem v roki in nogo na plesišču.
Na prvi pogled se zdi čudno, da so inteligentni ljudje taki. Mar niso družabnost, mreženje in skupinske slike s filtrom osnova sodobne sreče? A znanost pravi drugače – in to precej presenetljivo.
Več možganov, manj druženja?
Raziskave kažejo, da visoko inteligentni ljudje pogosto občutijo manj zadovoljstva pri pogostem druženju in imajo običajno ožji krog prijateljev. In ko enkrat razumemo ozadje, vse skupaj postane povsem logično.
Če se torej zadovoljite z nekaj dobrimi prijatelji (ali kar s samim seboj), je to morda znak višje inteligence. Da bi le to vedeli v osnovni šoli – koliko neprijetnih odmikov od »kul kluba« bi si lahko prihranili!
Ampak pojdimo po vrsti. Zakaj torej več sivih celic pomeni manj klepeta?
Pračlovek v nas še vedno išče pleme
Za začetek skočimo nekaj tisoč let nazaj – v čase, ko je bilo »družabno omrežje« dejansko ogenj sredi gozda. Človek je evolucijsko naravnan k sobivanju v majhnih, povezanih skupnostih. To razumevanje podpira t. i. »savanska teorija sreče«, ki trdi, da so naši možgani še vedno prilagojeni življenju v plemenu približno 150 ljudi.
Za večino ljudi velja: več druženja = več dopamina. Prijateljski pogovori, deljeni smehi in skupni trenutki sprožijo naval dobrih hormonov in občutek pripadnosti.
Toda kaj se zgodi, ko je nekdo malce bolj kognitivno nadpovprečen?
Več družbe? Ne, hvala.
Študija iz leta 2016, objavljena v British Journal of Psychology, je razkrila precej kontrastno sliko: medtem ko večina ljudi obožuje druženje, so visoko inteligentni posamezniki s pogostim družabnim življenjem pogosto manj zadovoljni.
Za te posameznike več druženja ne pomeni več sreče – včasih celo nasprotno. Namesto da bi jih polni urniki srečanj napolnili z energijo, jih pogosto izpraznijo in odvrnejo od stvari, ki jih resnično veselijo.
Ali povedano bolj slikovito: medtem ko večina ljudi brez socialnih stikov hitro začuti osamljenost, visoko inteligentni ljudje pogosto zacvetijo prav v samoti. Za vikend s knjigo, beležko ali v miselnem eksperimentu? Idealno. Za small talk na dogodku z brezplačnim proseccojem? Meh.
Zakaj pametni ljudje raje uživajo v samoti (in zakaj jim tega ni treba razlagati vsakemu na pijači)
1. Fokus na dolgoročne cilje
Visoko inteligentni posamezniki vlagajo svojo energijo v projekte, ki zahtevajo čas, zbranost in vizijo – pa naj bo to pisanje romana, grajenje podjetja ali razvijanje lastnega kvantnega algoritma. Dolgotrajno druženje zanje ni nagrada, temveč distrakcija.
2. Kakovost > količina
Namesto mreže znancev stavijo na nekaj globokih, pristnih odnosov. Kot da bi izbrali gurmanski obrok v intimni restavraciji, namesto da bi vzeli vse od samopostrežnega bifeja. (In ja, v tem primeru ni sramotno jesti sami.)
3. Boljša prilagoditev sodobnemu svetu
Čeprav so naši možgani še vedno v plemenskem načinu, se visoko inteligentni posamezniki bolje prilagajajo današnjemu hitremu, urbanemu tempu. Ne potrebujejo stalne družbe za občutek smisla.
4. Uživanje v samostojnih dejavnostih
Pisanje, programiranje, slikanje, raziskovanje vesolja v glavi – vse to prinaša globoko izpolnjenost. Ne gre za izogibanje prijateljem, temveč za sledenje lastni notranji melodiji.
Zaključek: redefinicija sreče in družbenih norm
Ideja, da imajo pametni ljudje manj prijateljev, se sprva sliši kot nekaj žalostnega. Ampak – kdo pravi, da je sreča samo v številu rojstnodnevnih voščilnic?
Za večino ljudi so prijatelji pomemben del sreče. Za visoko inteligentne pa lahko pogosto velja obratno: preveč socialnega hrupa lahko razredči občutek notranjega zadovoljstva.
Ti ljudje najdejo srečo v:
- globokih, iskrenih odnosih
- dolgoročnih ustvarjalnih ali intelektualnih projektih
- in – brez kančka sramu – v tišini
Torej, če ste se kdaj spraševali, zakaj vas množični dogodki utrudijo hitreje kot 10-kilometrski tek, ali zakaj vam samotni večer doma prinaša več kot druženje v baru – niste čudni. Morda ste samo… bistroumno programirani za drugačno verzijo sreče.
In če imate prijatelja, ki občasno izgine v svojo jamo introspekcije – ne skrbite. Najverjetneje ne ignorira vaše sporočilo – samo razvija novo teorijo o vesolju. Ali pa spet piše roman. Kdo ve.
Naslednjič, ko boste v miru uživali v svoji samoti, pomislite: morda prav takrat vaši možgani dobivajo točno to, kar potrebujejo, da zasijejo.
