Kolikokrat si ljubil nekoga, ki ti tega ni znal vračati? Kolikokrat si se trudil, dokazoval, čakal in upal? In kdaj si nazadnje pogledal vase in se vprašal: zakaj to počnem? Zakaj se borim za nekoga, ki me ne zna imeti rad?
Zakaj ostajaš v odnosih, kjer si neviden, kjer ljubezen vedno bolj boli? Morda zato, ker verjameš, da se bo nekoč to spremenilo. Morda zato, ker si prepričan, da moraš dajati več, da si jo zaslužiš.
A včasih največja zmaga ni v tem, da vztrajaš, temveč da znaš oditi.
Morda ni šlo za to, da bi ljubil premalo – temveč za to, da si ljubil nekoga, ki ti tega ni znal vračati. Dajal si, a si ostajal prazen. In ko se ljubezen spremeni v bitko, kjer izgubljaš samega sebe, je čas, da se vprašaš, komu jo pravzaprav daješ. In zakaj.
Ni narobe, da ljubiš globoko
Narobe je, ko se ta ljubezen vrti samo v eno smer. Ko daješ, a ne prejmeš nazaj. Ko čakaš na nekoga, ki nikoli ne pride čisto do tebe. Ko vsako tišino opravičuješ, vsak hladen pogled prezreš in vsako bolečo vrzel zakriješ s potrpežljivostjo.
Ljubezen ni prošnja. Ni nekaj, kar moraš izprositi, dokazati ali si zaslužiti. Če se moraš nenehno boriti, potem je to boj, ne odnos. In v tem boju si ti tisti, ki nosiš oklep – ne da bi te sploh kdo napadel.
Ostajaš v odnosu, kjer ljubezni ni več, ker si zasvojen z možnostjo. Z idejo, ki si jo nekoč slišal. Z verzijo osebe, ki obstaja samo v tvojih upih. Ljubiš to, kar bi lahko bilo – ne tistega, kar zares je.
In v tej iluziji se izgubiš. Zatreš, kar resnično potrebuješ. Umakneš se, da bi bil bolj sprejemljiv. Tiho trpiš, ker verjameš, da te bo končno opazil. A nekdo, ki ne zna ljubiti zdaj – te ne bo znal ljubiti nikoli. Ne glede na to, koliko daš.
Kaj v resnici iščeš?
Včasih se ne boriš za osebo – boriš se za občutek. Za to, da bi bil dovolj. Da bi si končno zaslužil ljubezen. Morda zato, ker je nikoli nisi prejel brez pogojev. Ker si vedno moral nekaj narediti, da si bil vreden. In zato zdaj v odnosih iščeš potrditev, da si sprejet takšen, kot si – brez da bi moral kaj dokazovati.
A to iščeš na napačnem mestu. Ne boš dobil prave potrditve od nekoga, ki te ne zna imeti rad. In ljubezen, v kateri moraš ves čas popuščati, se prilagajati in nositi breme sam, ti bo nazadnje vzela prav tisto, kar si v njej iskal – mir, povezanost in varnost.
Nehaš se boriti takrat, ko začneš slišati samega sebe
Ko ne zamenjuješ več bolečine z ljubeznijo. Ko dojameš, da odhod ni poraz, ampak pogum. Pogum, da se postaviš zase – tudi pred tistimi, ki te nikoli niso znali imeti radi.
In ko to resnično storiš – ko rečeš dovolj – boš končno spoznal, da si se ves čas trudil dokazati nekaj, kar nikoli ni bilo potrebno. Da nisi bil težava ti. Težava je bila, da si se boril za nekoga, ki te nikoli ni znal imeti rad.
Takrat ne prosiš več, da te nekdo ljubi. Takrat izbereš sebe. In to ni konec ljubezni – to je šele njen pravi začetek.
