Če si že kdaj sedel v letalu med grozečo turbulenco, ko se plastična skodelica z zelenim čajem spremeni v nekakšno improvizirano nihalo, potem veš, kako pomirjujoče je slišati tista čarobna besedna zveza: "Cabin crew, prepare for landing." In ko letalo po nekaj poskočnih dotikih končno obmiruje na tleh, te preplavi val olajšanja. Zdi se ti, da si preživel nekaj izven vsakdanjega, morda celo veličastnega – in ploskanje ob pristanku letala! Tvoje roke že spontano izražajo navdušenje in hvaležnost.
Ampak ali je to res v redu? Je ploskanje ob pristanku letala, polnem izčrpanih potnikov in utrujenega osebja, res primeren odziv? Ali gre morda za ostanek ene bolj kičaste tradicije, ki ji je potekel rok uporabnosti nekje okoli leta 2003? Presenetljivo je, da se za tem na videz nedolžnim dejanjem skriva kar nekaj razlogov, zakaj bi si morali resno premisliti, preden vklopimo lastno interno ovacijo. Strokovnjaki za bonton razlagajo, da aplavz ni le vprašanje veselja, ampak predvsem vprašanje kulturnega takta, spoštovanja konteksta in zdrave mere razumevanja okoliščin.
Zakaj potniki ploskajo ob pristanku letala?
Ploskanje ob pristanku letala ni nič novega. Gre za prvinski izraz olajšanja, ko potniki po nekaj urah na 10.000 metrih višine končno znova začutijo tla pod nogami. Ljudje ploskajo, ker so hvaležni pilotu za varen pristanek ali pa zgolj zato, ker so veseli, da so sploh prispeli. In ja, če je bil let podoben vožnji s starim avtobusom po balkanskih serpentinah, je razumljivo, da želiš pokazati neko hvaležnost – čeprav samo z dlanmi.
A ne gre zgolj za olajšanje. V nekaterih kulturah, denimo na Filipinih, v Portoriku ali Kolumbiji, je ploskanje pravzaprav običajen ritual – kot nekakšno vračanje domov zmagovalca. Korenine tega običaja segajo v čas, ko je bilo letenje nekaj ekskluzivnega. Letalska potovanja so bila posebna, osebje je streglo z nasmehom in pravimi krožniki, potniki pa so nosili kravate. V tistih časih je bil aplavz izraz zahvale za udobje in eleganco, ne le za varnost. A časi so se spremenili – danes smo na letalu bolj stisnjeni kot sardine, prigrizki pa so pogosto omejeni na piškotke in plastični kozarec vode.
Zakaj ploskanje ob pristanku letala danes ni (več) najboljša ideja?
Kljub dobrim namenom pa je ploskanje v sodobnem letalskem kontekstu lahko neprimerno – ali celo moteče. Gre sicer za prijazno gesto, a ne vedno za primerno. Včasih zna aplavz izpasti sarkastičen – še posebej, če pride po posebej grobem pristanku ali dolgi zamudi. Še huje je, ko se ploska po prisilnem pristanku ali v primeru izrednih razmer – takrat je vsakršno slavljenje lahko žaljivo do ostalih potnikov, ki so morda doživeli resen stres ali celo strah za svoje življenje.
Poleg tega pa – bodimo iskreni – pilotovo delo je, da pristane varno. Nihče ne ploska gasilcu, ker je uspešno pogasil požar. Nihče ne poje slavospeve natakarju, ki je prinesel točen račun. Zakaj bi torej ploskali pilotu za opravljanje svojega poklica?
In še ena pomembna stvar: ploskanje ni univerzalno sprejemljivo. Medtem ko ga v nekaterih kulturah doživljajo kot toplo gesto, ga v drugih lahko razumejo kot otročje, čudaško ali celo nespoštljivo. Recimo v Veliki Britaniji bi ob aplavzu ob pristanku verjetno obrnili obrvi bolj, kot če bi obuli natikače z belimi nogavicami. Poanta? Če nisi prepričan, kako se odzvati – opazuj ostale.
Kdaj je aplavz na letalu res primeren?
Čeprav je ob pristanku bolje ostati zbran in spoštljiv, obstajajo trenutki, ko je ploskanje več kot dobrodošlo. Če pilot obvesti, da je nekdo na letu preletel milijon milj, če praznujeta mladoporočenca ali če se kapitan poslavlja od svoje dolgoletne kariere – potem je aplavz ne le primeren, ampak skoraj pričakovan. A ključna razlika je ta: v teh primerih gre za jasno označen trenutek slavja, ne pa za spontani aplavz iz nervoze, veselja ali dolgčasa.
Kako lahko pokažeš hvaležnost brez ploskanja?
Če želiš pokazati, da ceniš trud posadke, imaš na voljo diskretnejše in bolj učinkovite možnosti kot ploskanje. Za začetek lahko preprosto slediš navodilom – pospravi mizico, zloži smeti, ugasni elektroniko in dvigni sedež še preden te trikrat opomnijo. To je osnovni bonton, ki ga presenetljivo veliko ljudi še vedno ignorira.
Drugi način je verbalna zahvala. Ko izstopaš iz letala, naredi očesni stik s stevardeso ali pilotom in preprosto reci: “Hvala za prijeten let!” Verjemi, po dvanajsturni izmeni jim to pomeni več kot instant aplavz.
In če si res navdušen – napiši pohvalo. Kratek zapisek na sedežu ali sporočilo letalski družbi preko spletnega obrazca z omembo imena člana posadke in opisom, zakaj te je navdušil – to gre daleč. Večina potnikov piše pritožbe – ti bodi izjema in napiši pohvalo.
Zaključek
Letenje je danes bolj rutina kot razkošje, pa vendar ostaja nekaj čudovitega v tem, da človek s pomočjo stroja preleti oceane in celine v nekaj urah. Aplavz ob pristanku morda izhaja iz časa, ko je bilo nebo rezervirano za pogumne in premožne. Danes pa bi morali raje kot ploskati, pokazati spoštovanje do osebja, empatijo do sopotnikov in osnovni občutek za trenutek. Včasih je tišina – še posebej tista po uspešnem pristanku – najbolj zgovorna gesta hvaležnosti.
