Zasvojenost z igricami je v resnici dobro premišljena, saj so igre oblikovane tako, da nas zlahka ne izpustijo.
V dobi tehnološkega napredka, so tudi igrice oblikovane tako, da jih le s težavo prenehamo igrati, zasvojenost z igricami pa postaja vse večji problem. Ne le med mladimi, temveč tudi med odraslimi. Seveda pri občasnem igranju igric ne moramo govoriti o zasvojenosti, a kadar igranje video igric grobo poseže v naše odnose in okrni naše dnevne aktivnosti, potem je morda čas, da pogledamo resnici v oči.
Video igre so se razvile iz preprostih slikovitih pustolovščin v precej bolj poglobljene, zapletene svetove, ki ure in ure držijo igralce prilepljene na ekran. Privlačnost video iger ni le v njihovi grafiki ali zgodbi, temveč tudi v edinstvenih oblikovalskih odločitvah razvijalcev. Nekatere igrice imajo točno določen konec, spet druge lahko igramo v neskončnost. Vsaj tako se zdi.
Končne in neskončne igre
V bistvu lahko video igre na splošno razvrstimo v dve kategoriji: končne in neskončne. Končne igre imajo jasen začetek in konec, kar zagotavlja strukturirano igralno izkušnjo. Te igre, ko so končane, nudijo občutek dosežka in igralcem omogočajo, da jih odložijo brez strahu, da bodo zamudili nadaljnjo vsebino. Po drugi strani pa so neskončne igre zasnovane kot stalne izkušnje brez definirane končne točke. Te igre imajo pogosto dinamično vsebino, omogočajo igranje več uporabnikom in stalne posodobitve, kar ustvarja dinamično okolje, ki se nenehno razvija.
Finančna spodbuda
Razvijalce video iger, tako kot vsako drugo industrijo, vodijo finančne spodbude. Infinite Games oz. igre, ki se nikoli ne končajo, s svojim modelom stalne angažiranosti ponujajo stalen tok prihodkov z nakupi v igri, naročninami in drugimi strategijami monetizacije. Posledično imajo razvijalci velik interes narediti neskončne igre bolj privlačne in posledično težje za igralce, da prenehajo igrati.
Psihologija zadaj
Igre so nepredvidljive, nagrade pa razveseljujoča potrditev igranja. Zavoljo tega se razvija zasvojenost z igricami, odvisnost, saj igralec pričakuje naslednjo nagrado, četudi ni nujno, da jo bo dobil. Pomemben je tudi socialen vidik igric, kot sta sodelovanje in interakcija z drugimi igralci, kar prispeva k občutku skupnosti. Ta socialna povezava lahko ustvari močno spodbudo za posameznike, da nadaljujejo z igro, saj se počutijo del nečesa, kar je večje od njih samih.
