Vse se je začelo tako lepo – bil je pozoren, zabaven in s svetlimi očmi me je obljubil, da bo poskrbel zame. Ljubezen sva pletla v dolge pogovore in nasmehe, in mislila sem, da sva si usojena. A potem se je začelo spreminjati. Počasi, neopazno, a zagotovo. Postal je jezen, hladen.
In jaz? Ostala sem. Ne iz ljubezni, ampak iz strahu. Zakaj sem vztrajala, kljub temu da so mi vsi govorili, naj grem? Morda zato, ker je lažje ostati v znanem kot stopiti v neznano.
Prva leta najinega zakona so bila prežeta z ljubeznijo. Zdelo se je, da je življenje pravljica, čeprav sva oba nosila prtljago preteklosti. On svoje nikoli ni razpakiral. Namesto tega jo je potlačil, dokler ni izbruhnila v obliki jeze in zamere. Bila sem prepričana, da ga lahko spremenim. Da bo ljubezen, ta mogočna sila, zacelila vse njegove rane. Dajala sem, ga podpirala, opravičevala njegovo vedenje – vse v imenu “boljšega jutri”.
Ampak ta “jutri” nikoli ni prišel. Namesto tega sem se zbudila v dnevu, kjer sem jaz tista, ki je vedno več dajala in vedno manj prejemala. Njegovi izbruhi so postajali pogostejši, občutek samote pa vse globlji. A nisem odšla. Zakaj? Ker sem se bala. Ne njega, ampak neznanega sveta zunaj najinega odnosa. Bala sem se biti sama, začeti znova, in mislila sem, da morda zaslužim to, kar imam.
Dolgo sem vztrajala, upajoč, da bo prišel dan, ko se bo nekaj spremenilo. Ko bo on spet tisti moški, v katerega sem se zaljubila. A tega dne nikoli ni bilo. Namesto tega sem spoznala, da ga ne morem spremeniti – lahko pa spremenim sebe in svoje življenje.
Ko sem končno odšla, je bil to najtežji, a hkrati najbolj osvobajajoč korak v mojem življenju. Končno sem se odločila, da si zaslužim nekaj več. Da je čas, da poskrbim zase. In danes vem, da nisem ostala predolgo. Bila sem tam točno toliko časa, kolikor sem potrebovala, da sem spoznala svojo vrednost.
Ostala sem, ker sem verjela v ljubezen in upanje. Odšla sem, ko sem spoznala, da me ljubezen ne sme uničiti. Odšla sem, ker si zaslužim več.
