Ali spadate med tiste, ki najbolj uživajo, ko se z utripajočim srcem in kurjo poltjo pred televizijskim zaslonom, na katerem se vrti grozljivka? Za veliko popularnost strah vzbujajočih filmov, vlakcev smrti v zabaviščnih parkih in praznikov, kot je noč čarovnic, obstaja znanstveni razlog. Pozanimali smo se, zakaj nekateri tako zelo uživajo v strahu in kako je mogoče, da nam to čustvo vzbudi užitek.
Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da množice ljudi komaj čakajo, da se podajo na vlakce smrti in v hiše strahu in zakaj prav filmi, ki veljajo za najbolj strašne, dosegajo tako veliko popularnost? Odgovor se skriva v načinu, kako naši možgani dojemajo strah in na kakšen način ga uporabijo, da nas pripravijo na realne nevarnosti in negotovo prihodnost.
Zakaj občutimo strah?
Da bi razumeli, zakaj toliko ljudi uživa v strahu in grozi, moramo najprej vedeti, kako naši možgani ta občutka sploh proizvedejo in na kakšen način kontrolirajo našo reakcijo.
Del možganov, ki je odgovoren za naš odziv na grozo, se imenuje amigdala. Le-ta ob srečanju s situacijo, ki v nas vzbudi strah, v našem telesu aktivira živčni sistem. Ko se to zgodi, se v nas prične bliskovita poplava hormonov, ki vodi do enega najbolj pomembnih človeških nagonov: fight or flight oz. boriti se ali zbežati.
Kaj pa, če grožnji nismo izpostavljeni na neposreden način ali pa ji takoj sledi olajšanje? Zadnje raziskave kažejo, da na tako situacijo ne bomo odreagirali na enak način, kot če bi se znašli v dejanski nevarnosti. Takrat namreč talamus– del možganov, ki je odgovoren za naše čute (razen vonja) in čustva, najprej pošlje inormacijo možganski skorji, ki je odgovorna za razmišljanje, spomin in zavest. Le-ta nato grožnjo analizira in nam tako pomaga ugotoviti, ali smo v resnični nevarnosti. Če je odgovor da, telo nanjo nagonsko odreagira, če pa nam postane jasno, da nam “grožnja” ne bo škodovala, strahu sledi takojšen občutek olajšanja.
Kako sta povezana strah in užitek?
Strokovnjaki si naše užitke ob gledanju grozljivk in obiskovanju “groznih” naprav in hiš v zabaviščnih parkih razlagajo na različne načine. Prvi je, da na dražljaje, ki v nas vzbudijo grozo, gledamo kot obliko igre, ki jo poznamo iz zgodnjega otroštva. Če opazujete majhne otroke, boste namreč ugotovili, da konstantno iščejo neznane predmete, presenečenja in zmerna tveganja. To si strokovnjaki razlagajo kot obliko učenja, kako se navaditi in reagirati na nepredvidljive situacije, s katerimi se v življenju sreča vsak.
Prav zato se je zgodilo, da je ob začetku pandemije gledanost grozljivk narasla. Prav strašni filmi naj bi namreč izboljšali našo čustveno odpornost na negotove situacije, nas pripravili na krmarjenje po neznani prihodnosti, hkrati pa nam omogočili, da na blažji način občutimo realna čustva- svoj resnični strah smo namreč namesto v realnost usmerili v fikcijo, kar je namesto skrbi in anksioznosti v nas zbudilo prijetno obliko adrenalina.
Zadnje raziskave, ki jih je opravila univerza v Aarhusu pa so pokazale še nekaj: obstaja “sladka točka”, kjer je užitek, ki izhaja iz strahu, največji. To je dražljaj, kjer nas ni strah toliko, da bi naše telo na situacijo odreagiralo z nagonom boriti se ali zbežati, vendar pa vseeno občutimo grozo. Ta točka se od človeka do človeka seveda razlikuje: nekateri jo najdejo v grozljivkah, ki veljajo za najbolj strašne, drugim pa je zanjo dovolj že obisk otroške hiše strahu. Zato je pomembno, da ugotovite, koliko strahu v vas še vedno povzroči sladek užitek in katerim dražljajem se morate izogniti.
