Ko spoznamo sorodno dušo, dobi naše življenje drugačen smisel. In to naj bi se v našem življenju zgodilo trikrat – vsakič z drugim razlogom.
1. Naša prva ljubezen se zgodi, ko smo mladi, po navadi v srednji šoli. To je idealistična ljubezen, tista, ki se po navadi zdi kot pravljica, ki jo prebiramo otrokom. Vanjo vstopimo s prepričanjem, da bo to naša edina ljubezen, zato ni pomembno, če ni čisto prava – zanjo smo pripravljeni marsikaj ‘požreti’, saj globoko v sebi verjamemo, da je to ljubezen.
Pri tovrstni ljubezni je namreč pomembnejše tisto, kar vidijo drugi, ne tisto, kar dejansko občutimo sami.
2. Naša druga ljubezen je ‘trda ljubezen’, tista, ki nas uči o tem, kdo smo in kako pogosto želimo ali potrebujemo občutek, da smo ljubljeni. To je ljubezen, ki nas prizadene bodisi s pomočjo laži, bolečine ali manipulacije. Verjamemo, da sprejemamo drugačne odločitve kot pri prvi ljubezni, a v resnici se še vedno odločamo za takšno ljubezen, ki nas bo česa naučila.
Naša druga ljubezen lahko postane ciklična, pogosto jo ponavljamo, saj verjamemo, da se bo tokrat končalo drugače – toda vsakič se konča še slabše. Včasih je to nezdravo, neuravnoteženo ali narcistično. Morda pride do čustvene, duševne ali celo fizične zlorabe in manipulacije, verjetno tudi do večje drame. Prav to je tisto, kar nas ohranja zasvojene, saj je to čustveni tobogan skrajnosti. Ko smo na tleh, smo namreč v pričakovanju najboljšega.
S to ljubeznijo se trudimo na vse pretege, saj postane za nas pomembnejša, kot v resnici je.
3. Tretja ljubezen je tista, ki je ne pričakujemo. Tista, ki je videti za nas popolnoma napačna in uniči vse naše ideale, ki smo se jih držali. To je ljubezen, ki pride takrat, ko se preprosto zdi nemogoče. Gre za povezavo, ki je ni mogoče razložiti ali izničiti, saj nam svet obrne na glavo.
Ko se srečamo z osebo, preprosto spadamo skupaj in niti ni idealnih pričakovanj o tem, kakšna naj bi bila ta ljubezen. Prav tako ni idealnih pričakovanj, kako naj bi se ta oseba vedla, prav tako ni pritiska, da se za to osebo spreminjamo. Preprosto smo sprejeti takšni, kot smo. To prav ni to, kar smo predvideli za ljubezen – ne upošteva pravil, po katerih bi najlažje delovali. Razbija naše predsodke in nas uči, da ljubezen ni nujno to, kar smo mislili, da je.
To je ljubezen, ki trka na naša vrata, ne glede na to, kako dolgo rabimo, da odgovorimo.
Morda vsega sploh nismo ali ne bomo doživeli. Morda nismo pripravljeni ali pa se moramo naučiti, kaj je ljubezen, preden jo lahko razumemo. In morda bomo za to lekcijo potrebovali celo življenje.
Potem so tukaj še tisti, ki se zaljubijo enkrat in svojo ljubezen strastno živijo do zadnjega diha.
