Naučil si me, da ne potrebujem nikogar za srečo. Pozabil pa si me naučiti, kako biti srečna brez tebe.
Poznaš ta občutek? Zjutraj se zbudiš in za trenutek pozabiš, da osebe ni več poleg tebe. Ali pa vzameš telefon, da ji poveš novico, potem pa se spomniš, da …. Prvi instinkt je še vedno poklicati – njo, njega, tebe.
Ko si bil tu, je bilo vse jasno
Vsak problem je imel rešitev, ker sva jo našla skupaj. Vsaka bolečina je bila znosna, ker si bil ob meni, dokler ni minila. Vsaka odločitev je bila lažja, ker sem imela nekoga, ki me pozna do potankosti.
Opozoril si me na ljudi, ki so se pretvarjali. Videl si laži, ki jih jaz nisem hotela opaziti. Vedno si rekel: “Ne zaupaj preveč hitro. Ne daj srca vsakomur, ki bo prijazen.”
Jaz pa sem se jezila. Mislila sem, da si preveč sumničav, preveč previden. Šele zdaj razumem, da si me le varoval pred svetom, ki ga poznaš bolje od mene.
S teboj sem se počutila neustrašno
Ne zato, ker bi bila pogumna, ampak ker sem vedela – če padem, boš tam. Če se sopotaknem, me boš ujel. Kako naj bom neustrašna zdaj, ko te ni več?
Odvisna sem bila od tebe, ne da bi to opazila
Medtem ko si me učil samostojnosti, sem postala odvisna od tvojih nasvetov. Medtem ko si me učil, da ne potrebujem nikogar za srečo, sem potrebovala tebe za vse. Za vsak nasmeh, vsako odločitev, vsako jutro.
Ne vem, kako se odločiti brez tvojega mnenja. Ne vem, ali osebi lahko zaupam, ker ni nikogar, ki bi mi povedal resnico. Ne vem, ali delam prav, ker ni nikogar, ki bi me opozoril na napake. Ti si bil moj kompas. Zdaj se počutim izgubljeno.
Pozabil si me pripraviti na življenje brez tebe
Obljubil si, da bom vedno v redu. Verjel si vame bolj kot jaz sama. Pozabil pa si povedati, kako naj bom v redu, ko tebe ne bo ob meni.
Naučil si me leteti, pozabil pa si me naučiti pristajati. Dal si mi krila, ne pa tal pod nogami. Zdaj stojim tu in ne vem, ali znam hoditi brez tvojega vodenja. Ne vem, ali znam biti srečna brez tvojega nasmeha. Ne vem, ali znam biti jaz brez tebe.
Svet ostaja isti
Ista glasba, ki sva jo poslušala skupaj. Isti kraji, kjer sva se sprehajala. Iste zgodbe, ki si jih rad poslušal. Isti trenutki dneva, ko si me vedno poklical.
Svet je ostal isti, spremenila pa sem se le jaz. Stvari, ki so me veselile, me zdaj bolijo. Kraji, kjer sem bila srečna, me zdaj bolijo. Celo moj nasmeh me boli, ker vem, da ga ne vidiš več.
Ljudje mi pravijo: “Čas pozdravi rane.” Kako naj jim povem, da te ne želim pozabiti? Da te ne želim “preboleti” kot prehlad? Da je del mene odšel s teboj in se nikoli ne bo vrnil?
Še vedno slišim tvoj glas
V težkih trenutkih še vedno slišim tvoj glas: “Zmoreš.” Ko se bojim, slišim: “Pogumna si.” Ko dvomim vase, slišim: “Verjamem vate.”
Morda je to tisto, kar si hotel – da postanem del tebe za vedno. Da ne pozabim tvojih besed, tudi ko tebe ni več ob meni. Da nosim tvojo ljubezen naprej, tudi ko te ne morem več objeti.
Zgodba se ne konča tu
Ne bom obstala pri bolečini. Našla bom način, kako živeti naprej – ne brez tebe, ampak s teboj v srcu. Naučila se bom sprejemati odločitve, a bom še vedno poslušala tvoj glas v sebi.
Naučila se bom zaupati ljudem, a bom pomnila tvoja opozorila. Naučila se bom biti srečna, ker vem, da bi to hotel.
Naučil si me ljubiti sebe
Zdaj se moram naučiti živeti s to ljubeznijo, tudi ko te ni več tu, da me spomniš nanjo. To je najtrša lekcija, ki si mi jo pustil. Hkrati pa največji dar – vedeti, da sem vredna ljubezni. Tudi tvoje, ki se nikoli ne bo končala.
Hvala ti, ker si me naučil, da sem močna.
