Pogosto mislimo, da se poznamo do zadnje potankosti in da pravilno predvidevamo svoje reakcije v različnih situacijah. Nasprotno so dokazali ti fascinantni poskusi, ki so dokazali, da smo veliko bolj zapleteni, kot si mislimo, in da sebe le ne poznamo tako dobro. Preberite si, katerih sedem poskusov je pokazalo, da narava prekaša vse naše znanje in da v sebi skrivamo več, kot bi si mislili.
Fascinantni poskusi, ki dokazujejo, da se ne poznamo:
1. Lahko se prisilimo, da naredimo karkoli želimo.
Leta 2000 je Marco Evaristti pripravil socialni eksperiment, kjer je v 10 mešalnikov z vodo umestil zlate ribice. Vsak udeleženec poskusa je imel možnost, da pritisne na gumb mešalnika in zlato ribico ubije. En izmed udeležencev je zlato ribico ubil uro po začetku eksperimenta. Očitno nas naša narava večkrat prisili, da smo kruti brez posebnega razloga.
2. Resničnost prilagodimo glede na svoje potrebe in pričakovanja.
Skupina znanstvenikov iz Ohia je leta 1993 na obraz več žensk z ličili nanesla brazgotine. Po tem, ko so se pogledale v ogledalo, so jih prosili, naj spoznajo nekaj neznancev. Znanstveniki so nato pod pretvezo, da nanašajo kremo za obraz, ki kožo zaščiti, brazgotine skoraj popolnoma odstranili. Nato so ženske ponovno prosili, naj spoznajo nekaj novih ljudi. Veliko žensk je dejalo, da so bile ponovno izpostavljene različnim vrstam diskriminacije. Naštele so celo besede in dejanja, ki so bila uporabljena kot žalitev. Čeprav nobena od udeleženk poskusa na obrazu ni imela vidnih pomanjkljivosti (brazgotine so bile že odstranjene), so ženske občutile diskriminacijo, saj so mislile, da imajo na obrazu še vedno brazgotine.
3. Opazimo veliko manj, kot si mislimo.
V naslednjem poskusu je igralec pristopil do peščev in jih prosil, naj mu pomagajo pri orientaciji v mestu. Medtem ko so pešci podajali navodila, sta pogovor prekinila dva druga igralca, ki sta med prvim igralcem in pešci nesla večja vrata. V tem času so zamenjali igralca na drugi strani vrat. Ta je imel drugačno višino, oblačila, pričesko in glas. Večina pešcev ni opazila razlike in se ni zavedala, da pred njimi stoji druga oseba. Kako smo torej slepi za spremembe, kaže na to, kako selektivno je naše dojemanje.
4. Volja ima neposreden vpliv na naš uspeh.
T. i. Marshmallow test so prvič izvedli pred 40 leti. Pozneje se je izkazalo, da so predšolski otroci, ki so bili pripravljeni čakati dlje (v primerjavi s tistimi, ki niso mogli čakati niti minute), v srednji šoli imeli manj težav s pravilnim vedenjem, manj verjetno so postali odvisni od drog ali pa bili podvrženi debelosti. Znanstveniki so s študijo nadaljevali in tokrat k poskusu povabili ljudi srednjih let (stare okoli 40 let). Na računalniku so jim pokazali določeno fotografijo ali podobo in jih nato prosili, naj istočasno izvedejo različne naloge. Tisti, ki so imeli kot otroci manj volje in potrpljenja, so se z nalogami težje spopadli, podoba na računalniku pa je bila zanje veliko večja motnja.
Znanstveniki poudarjajo, da pomanjkanja volje ne moremo enačiti s pomanjkljivostmi v kognitivnem razvoju. V nekaterih primerih lahko zanikanje užitka postane napačna izbira. Konec koncev lahko ljudje, ki sledijo čustvenemu impulzu, pogosto postanejo odlični poslovneži.
5. V nas je veliko več krutosti, kot bi si mislili.
Morda ste že seznanjeni s poskusom, ki so ga izvedli v kleti univerze Stanford in jo za poskus spremenili v zapor. Skupina moških študentov, ki so jim pred poskusom testirali duševno stabilnost in zdravje, je bila povabljena, naj sodeluje pri poskusu, kjer so jih razdelili v dve skupini po 12. Ena skupina je bila tako skupina paznikov, druga skupina pa skupina zapornikov. Vsi so dobili enako plačilo, eksperiment pa bi naj trajal 4 tedne. Zaporniki so dobili zaporniška oblačila, namesto imen pa številke. Pazniki so bili oblečeni v pazniške uniforme, dobili so gumijevke in sončna očala, ki so skrila njihove oči. Njihova naloga je bila, da nadzorujejo zapornike brez uporabe sile. Drugi dan poskusa so se zaporniki uprli, pazniki pa so na njih uporabili gasilni aparat. Kmalu so pazniki zapornike prisilili, da na betonu spijo goli, uporaba tuša in stranišč pa je postala privilegij. 4 pazniki od 12 so nad zaporniki izvajali sadizem in se iz njih kruto norčevali. Eden izmed zapornikov se je odločil za gladovno stavko, za kar so ga zaprli v majhno omaro. Drugi zaporniki so se morali odpovedati odejam ali pa so morali ostati v samici. Samo ena oseba se je strinjala s takšnim početjem. Poskus je na koncu trajal le en teden, veliko paznikov pa poskusa ni želelo končati. O poskusu so posneli tri filme: nemški triler Das Experiment (2001) in dve ameriški različici The Experiment (2010) ter The Stanford Prison Experiment (2015).
6. Avtoriteta presega naš moralni kompas.
Koliko trpljenja so običajni ljudje pripravljeni naložiti drugim, če jim to naloži avtoriteta oziroma če je to del njihove službe? V poskusu univerze Yale so učenci izvajali različne naloge, učitelj pa jih je preverjal in za napake kaznoval učence z električnimi šoki (učenci so bili igralci in so se le pretvarjali, da jih trese elektrika). Učitelj je od časa do časa odšel v drugo sobo, kjer je bi generator z vzvodi, na katerih je bila napisana električna napetost. Učitelj se je torej zavedal nevarnosti poskusa, ki ga je opravljal. Začel je z napetostjo 15 voltov, za vsako napako pa je moral napetost povečati (vse do 450 voltov). Ko je učitelj uporabil najmočnejšo kazen, je organizator poskusa zahteval, naj ročice z napetostjo ne spusti. Če se je zdelo, da ima učitelj glede kazni pomisleke, je organizator prosil, naj s kaznovanjem nadaljuje, saj je to potrebno. Učitelju je bilo med drugim zagotovljeno, da učenci pri poskusu ne bodo hudo poškodovani. Rezultati so pokazali, da je večina učiteljev (26 od 40) uporabila najvišjo napetost in jo uporabljala tako dolgo, dokler organizator ni odredil konca poskusa. Zdi se, da so normalni odrasli ljudje pripravljeni škodovati drugim, če jim to naloži avtoriteta.
LES MER: Trije nenavadni znaki inteligence
7. Naše prepričanje nam preprečuje, da bi lahko objektivno zaznali resničnost.
Arthur Ellison, profesor elektrotehnike, ki je znan po svoji humorni naravi, se je nekega dne odloči, da učno uro konča z igro. Skupino prostovoljcev (nekateri izmed njih so bili njegovi stanovski kolegi) je prosil, naj se osredotočijo na železno vazo. Vazo so morali dvigniti s pomočjo misli … in uspelo jim je. Vaza je očitno lebdela. Arthur nad tem ni bil presenečen, saj je vaza lebdela zaradi njega in njegovega elektromagneta. Študenti tega niso vedeli in njihova mnenja so bila različna. Nekateri udeleženci so rekli, da so videli neko sivo snov, ki je dvignila vazo, drugi se s tem niso strinjali in so trdili, da se nič ni zgodilo in da se vaza sploh ni premaknila. Vsi študenti so mnenja prilagodili glede na to, v kaj so verjeli, oziroma na to, kakšna so njihova prepričanja.
