Vsakogar kdaj zapopade nostalgija po otroštvu, sploh, ko se ne počuti najbolje. In v godlji čustev prav nostalgija, ki bi ji lahko rekli tudi dobri stari časi, narekuje tempo. Čeprav v osnovi pomeni hrepenenje po nečem kar je bilo, predvsem prijetno, pa ni nujno, da jo na plano prikliče kaj slabega, ker nima smisla živeti v preteklosti, je pa lepo kdaj priklicati otroštvo. In nič ga ne bo priklicalo bolj, kot naša fotogalerija.
Vsi smo polni nostalgi. V preteklosti se skriva vedno kaj prijetnega, zato je tudi ne vržemo stran kot preluknjane nogavice, četudi od nje ostaja samo minne, ki je ujet na fotografiji ali v naši glavi.
LÄS MER: Jugonostalgija – sladki in nepozabni spomini
Nostalgični smo predvsem za mladimi leti, ko je bilo največ tistih ”prvi” to, ”prvi” ono. Morda se je na predmetih, ki nas popeljejo nazaj že nabral prah ali so celo končali na smetišču zgodovine, pa na slikah in v naši glavi ostajajo sveži, kot sveže prepleskana klop. In za obujanje spominov ni nujno treba odpreti družinskega albuma, ker spomini so sila prilagodljiva bitja in se naselijo kamorkoli. Samo poglejte kje vse ”domuje” naša ungdom.
Nutellini kozarci z risanimi junaki.
Sličice za album so bile nekoč edina prava ”valuta” v šoli.
Največji užitek je bilo komu dati kaj na hrbet, ne da bi on to vedel.
Najboljša uporaba ježka.
Obvezno orodje vsakega pridnega učenca ali bolje, učenke.
Pred internetom smo takole preverjali sveže športne rezultate.
To je bila nekoč najbolj težka odločitev, ki ste jo morali sprejeti.
Vsakič, ko smo se lahko igrali na igralih je bilo sanjsko. Sploh, če smo bili lahko vlakovodje.
O ja, poznamo to.
Ni bilo boljšega kot biti tisti, ki upravlja z grafoskopom. Razen, ko smo bili poslani, da med poukom kaj odnesemo v drugi razred. Tisto je bila prava avantura.
Brez dobrega starega filma bi bili spomini precej bolj ”lokalni”, zaradi njih pa smo lahko spomine podelil tudi z drugimi, tistimi, ki niso bili tam.
Še koga kar zmrazi ob pogledu na tole?
Ja, preden smo postali filatelisti, vsi smo bili kindertilisti. Zbiranje figuric iz Kinder jajčka je bilo zakon.
Nedeljski večer ni bil popoln, če si nismo ogledali Iger brez meja.
Včasih so bile žvečilke luksuz.
Kdo se ne spomni Trolčkov? Takole z distance zgledajo kar malce srhljivo.
Pred plastičnimi karticami smo imeli tole. S pogrizeno ovojnico jasno.
Čeprav so te skodelice spomin na otroštvo, pa jih v vrtcih in šolah najdemo še danes.
Ultimativno pisalo vsakega osnovnošolca.
Kozarec, ki se ni razbil!
Včasih smo namesto v zaslone bulili v tole. ”Angry Birds” preden so bili ti kul.
