Na prvi pogled je to avtomobil, s katerim bi se vaša babica v nedeljo odpeljala k maši. Videti je prikupno, nostalgično in povsem nenevarno v svoji Marathon modri barvi. A ko voznik pohodi stopalko, se ne zgodi tisto značilno hropenje zračno hlajenega bokserskega motorja. Zgodi se tišina, dim izpod gum in pospešek, ki bi moral biti zakonsko prepovedan.
Bodimo iskreni. Predelava klasičnih avtomobilov v električne je tema, ki razdvaja. Puristi si pulijo lase in kričijo o »hereziji«, medtem ko tehnološki navdušenci ploskajo. A ko pogledate Knepper 1303 RS-E, morate priznati, da včasih – samo včasih – elektrika prinese nekaj, česar bencin v tem paketu nikoli ni zmogel: čisto norost.
To ni le restavriran Hrošč. To je inženirski Frankenstein, sestavljen iz najboljših delov avtomobilske zgodovine in prihodnosti. Pod to klasično silhueto se ne skrivajo zarjaveli bati, temveč sodobni trifazni asinhronski električni motor. In ne kateri koli. Srce te pošasti prihaja iz Tesle Model S Performance, energijo pa črpa iz 17 baterijskih modulov Porscheja Taycan.
Številke, ki zvenijo kot tiskarski škrat
Če bi vam rekel, da ima ta Hrošč 448 kW (601 hp) in 702 Nm (518 lb-ft) navora, bi me vprašali, kaj sem kadil. A številke so resnične. Rüdiger Knepper, možganski trust za podjetjem ,je ustvaril vozilo, ki kljubuje fiziki.
“Danes smo v standardnem načinu z okoli 200 konji,” pojasnjuje Rüdiger.
Zakaj? Ker brez nadzora oprijema (traction control) vseh 600 konjev v avtomobilu s kratko medosno razdaljo pomeni, da boste končali v najbližjem drevesu, še preden rečete “elektrika”. Za vožnjo po javnih cestah je moč omejena na zakonsko in TÜV-odobrenih 149 kW (200 hp). A tudi to je dovolj, da na semaforju osmešite večino sodobnih “hot-hatch” kombilimuzin.
Ko pa se avto spusti z verige – recimo na dirkališču – ta stvar doseže 100 km/h (62 mph) v borih 2,9 sekunde. Da, prav ste prebrali. To je hitreje, kot potrebujete, da preberete ta stavek. Hrošč. V 2,9 sekunde. To je teritorij McLarna in Lamborghinija.
Od odpada v Kaliforniji do inženirskega čudeža
Zgodba se začne romantično, skoraj filmsko. Rüdiger in njegov sin René sta osnovo, VW 1303 letnik 1975, našla na odpadu v Kaliforniji. Karoserija je bila zdelana, a strukturno zdrava – idealno platno za nekaj divjega. Med restavracijo sta zamenjala ali predelala skoraj vsak vijak.
Zunanjost je ostala zvesta originalu, a z “zloveščimi” detajli. Širši karbonski zadnji blatniki in karbonski strešni spojler niso tam le za šminko; pri hitrostih, ki jih ta avto dosega, potrebujete vso stabilnost, ki jo lahko dobite.
Pod pločevino pa je zgodba povsem drugačna. Da bi Hrošč prenesel to brutalno moč, so si podvozje izposodili pri Porscheju 944. Komponente so prispevali KW, Bilstein in Kerscher. Zavore? Te so iz Porscheja 944 Turbo S, s koluti iz modela 964 spredaj. Ker, verjemite mi, ko letite s Hroščem 200 km/h, se želite ustaviti.
Oprijem zagotavljajo pnevmatike Toyo Proxes TR-1 – dimenzij 195/45R17 spredaj in zajetnih 235/45R17 zadaj, nameščene na platišča Porsche Cup 2. Pogon se prenaša neposredno na kolesa preko pogonskih gredi Porsche 930. Menjalnik? Kdo ga rabi. Električni navor je takojšen in brutalen.
Ali je to sploh uporabno?
Ironično je ta 600-konjska pošast presenetljivo civilizirana. Rüdiger je dokazal vsakdanjo uporabnost s štiritedenskim potovanjem skozi Belgijo, Francijo, Španijo, Portugalsko in Luksemburg. Vrhunec? S trajektom iz Seville v Tanger v Maroko. Skupno je električni Hrošč prevozil skoraj 8.000 kilometrov (5.000 milj) – brez ene same tehnične težave.
Doseg? Odvisno od tega, kako težko nogo imate. Baterija omogoča med 100 in 250 kilometri (62 in 155 milj) vožnje. Polnjenje je mogoče preko hitrega CCS priključka ali standardnega AC s preprostim adapterjem. Ni ravno za prečkanje kontinentov brez postanka, a za “vikend igračo” je več kot dovolj.
Notranjost ostaja špartanska, a funkcionalna. Sklopke in prestavne ročice ni več, nadomešča ju digitalna nadzorna plošča. Sedeži Recaro iz BMW 2002 ponujajo tisto bočno oporo, ki jo nujno potrebujete, ko vas G-sila pritisne ob naslonjalo.
Zaključek: Zakaj takšne avtomobile potrebujemo?
1303 RS-E je odgovor na vprašanje, ki ga nihče ni postavil, a smo vsi veseli, da obstaja. Je dokaz, da električna prihodnost ni nujno sterilna in dolgočasna. Lahko je divja, nevarna in polna karakterja.
Cena takšne predelave? Če morate vprašati, si je verjetno ne morete privoščiti. A vrednost tega avtomobila ni v evrih ali dolarjih. Je v izrazu na obrazu voznika Ferrarija, ko ga na semaforju “opere” moder Hrošč. To je avtomobilizem z dušo, čeprav brez bata. In čeprav sem cinik do srži, priznam – v tem Hrošču bi se peljal z nasmeškom od ušesa do ušesa. To je najboljši dokaz, da avtomobilska strast ne bo umrla, le zamenjala je vir energije.
Kaj pa vi? Bi si upali sesti za volan tega “električnega stola” na kolesih?
