“Našega plišastega medvedka je naročil tudi Michael Jackson,” je rekla prijazna gospodična in na stol z dolgo leseno mizo posadila veliko plišasto igračo. “Vsi so narejeni ročno, nekateri po naročilu, vsi pa z veliko mero ljubezni.”
Dan sva preživela v mestecu Sonneberg, nekdaj svetovni prestolnici igrač. Če nama tega ne bi zatrjevali prav vsi v en glas, nikakor ne bi verjela, da je še pred nekaj desetletji to mestece proizvedlo kar 20 % vseh igrač na našem planetu. V mestecu še dandanes obstaja univerza za izdelovace igrač in še danes je prav vsak izmed prebivalcev vsaj nekako povezan s tistim prvim plišastim medvedkom, porcelanastimi lutkami ali lesenimi konjički. In greh bi bil, da bi mesto zapustila, ne da bi obiskala še enega najpomembnejših muzej igrač. Meh, muzej. To si rečeva po navadi, ko stopiva pred velike, po vlagi in prahu dišeče hiše. A tokrat sva si spet dovolila gledati z otroškimi očmi in se vživeti v igro tistih, ki so namesto ob iPadu znali uživati še ob lesenih, težko premičnih lutkah in majavih triciklih. Na srečo naju že tretji dan spremlja sonce in na idiličnih cesticah gozda Thüringen dolge popoldanske sence visokih smrek švigajo po strehi najinega avtomobila.
Raziskujeva Nemčijo in ji dajeva priložnost, da se pokaže v svoji najbolji, najbolj gostoljubni luči.
Preberi še ostale dele potopisa:
#1 Cesta igrač / #2 Cesta igrač / #3 Cesta igrač / #4 Cesta igrač