Vzgoja otrok je vse prej kot lahko delo. Starši želimo svojim otrokom le najbolje, a jim s tem nezavedno delamo medvedjo uslugo.
Če ste tudi sami starš, potem veste, da je vzgoja otrok vse prej kot enostavna. Vsak ima svoje vzgojne metode, svoje pristope. Ti pa pogosto temeljijo na tem, česar smo bili sami deležni v otroštvi.
Zgodnje življenjske izkušnje so ključne za razvoj psihološko zdravih posameznikov, zato je prav, da se napak zavedamo in se jim zavestno dorečemo. Psiholog Ronald E. Riggio je v članku, objavljenem na Psychology Today predstavil štiri zvrsti vzgoje, s katerimi starši otrokom ne delamo nikakršne usluge.
Foto: Unsplash/Jonathan Borba1. Kaznovalno starševstvo
Za avtoritarno starševstvo je značilno strogo upoštevanje pravil ter velik nadzor in dominacija nad otrokom. Še posebej škodljiva pa je uporaba kazni. Ta kot vzgojna strategija preprosto ni učinkovita, še več, za otroka je lahko celo psihološko škodljiva. Otroci lahko posledično razvijejo negativna čustva, kot so strah, jeza in krivda. Življenje ob nenehnem kaznovanju, v kolikor česar ne naredimo prav, lahko vodi v bolečino ali stres. Poleg tega kaznovanje ne deluje tako, da bi otroke spodbudili k zaželenemu vedenju, temveč se le ti naučijo izogniti slabemu vedenju. To pa lahko povzroči celo bes ali zamero.
2. Helikoptersko starševstvo
Starši, ki intenzivno spremljajo vedenje svojih otrok in lebdijo nad njimi, so znani kot “helikopterski starši”. Ti sprejemajo odločitve namesto otrok in jih skušajo obvarovati pred posledicami. So pretirano zaščitniški – otroku ne dovolijo sprejemanja odločitev in samostojnega delovanja. Številne raziskave so pokazale, da helikoptersko starševstvo škoduje otrokovemu vodstvenemu potencialu, in vodi v nizko samozavest pri otrocih ter k pretiranemu zanašanju na starše.
Foto: Unsplash/Daiga Ellaby3. Neodvisno starševstvo
Starševski odnos »vse je dovoljeno« je lahko posledica staršev, ki se jim za vzgojo rahlo ‘fučka’, pa tudi pretirano popustljivih staršev, ki ugodijo vsaki otrokovi muhi. Vzgoja otrok je praktično nična. Starši, ki zanemarjajo svoje otroke, pustijo, da le ti odraščajo ob nenehnem gledanju televizorja ali YouTuba. Prav tako otrokom ne postavljajo omejitev, zato jih le ti, ne znajo upoštevati. Ti otroci ponavadi nimajo samokontrole in imajo velik primanjkljaj v komunikacijskih veščinah. Otroci, ki jih starši razvajajo s tem, da nikoli ne rečejo “ne”, prav tako razvijejo slabo samokontrolo in občutek upravičenosti.
4. Nedosledno starševstvo
Starši, ki so v svojem starševstvu nedosledni – včasih odzivni, topli in nudijo podporo, drugič pa hladni in neobčutljivi – pošiljajo otroku mešane signale. To lahko povzroči negotovost in pretirano zaskrbljenost pri otroku. V mnogih primerih otroci nedoslednih staršev kažejo isti vzorec nedoslednosti – izmenično so topli in hladni – v svojih odraslih medosebnih odnosih.
