Kdo med nami ni kdaj slišal komentarjev, kot je “izrezana mama” ali “takšen kot oče”? Čeprav se mnogi trudimo oblikovati lastno identiteto in stopiti iz sence staršev, v določenih trenutkih zaznamo njihove geste, glasove ali navade, ki jih nekako nosimo s sabo. Toda, kaj v resnici vpliva na to, da postajamo njim podobni – so to geni, okolje, v katerem odraščamo, ali preprosto vzorci, ki jih skozi leta ponotranjimo? Ali z leti postanemo takšni kot naši starši?
Ali z leti postanemo takšni kot naši starši?! Genetska dediščina nam prenese tako telesne značilnosti kot tudi mnoge osebnostne lastnosti. Raziskave, izvedene na področju psihologije in genetike, kažejo, da geni vplivajo na osebnost in celo na vedenjske vzorce. Dr. Robert Plomin, vodilni genetik v raziskavah o vplivu genetike na vedenje, poudarja, da geni lahko razložijo približno 50 % razlik v osebnostih med ljudmi. Plomin meni, da ima genetika zelo pomembno vlogo pri oblikovanju naše osebnosti, kar se kaže tudi skozi podobnost s starši.
Toda genetika ni vse. Četudi so določene osebnostne lastnosti “podedovane”, njihovo izražanje močno oblikujejo tudi naše življenjske izkušnje, zlasti v otroštvu. Priznani psiholog Jay Belsky ugotavlja, da vpliv dednosti ni popolnoma trden; okolje, v katerem se otrok razvija, namreč lahko omili ali okrepi dedne vplive.
Družinsko okolje: Prvi koraki k osebnosti
Rast v družinskem okolju, kjer smo neprestano izpostavljeni navadam, vrednotam in odzivom staršev, nas močno oblikuje. Otroci posnemajo svoje starše in od njih prevzemajo vzorce vedenja. Starši so prve osebe, ki nam nudijo čustveno podporo in strukturo, zato njihove reakcije, način komunikacije in celo vzorci reševanja težav postanejo naši “modeli” sveta.
Raziskava, ki jo je izvedla Univerza v Michiganu, je pokazala, da otroci, ki odraščajo v bolj avtoritativnem okolju, običajno kasneje v življenju prevzamejo enake vzorce – tako pozitivne kot negativne. Če so starši na primer konfliktni ali imajo težave s čustvenim izražanjem, imajo otroci večjo možnost, da te vzorce ponotranjijo in jih prenesejo v lastna življenja. Ali z leti postanemo takšni kot naši starši?!
Psihološki mehanizmi: Zakaj posnemamo?
Eden glavnih psiholoških dejavnikov, ki prispeva k podobnosti s starši, je teorija navezanosti. Psihiater in raziskovalec John Bowlby je razvil teorijo, da otroci skozi zgodnje odnose razvijejo osnovne vzorce zaupanja, varnosti in odzivanja. Ti zgodnji vzorci navezanosti se oblikujejo na podlagi odnosa s starši ali skrbniki, zaradi česar se pogosto prenašajo v naše odrasle odnose.
Zanimiva raziskava, objavljena v reviji Psychological Science, pa opozarja na pojav t. i. socialnega učenja. Ta teorija, ki jo je razvil Albert Bandura, poudarja pomen posnemanja. Starši so najbližje “modeli” v našem otroštvu, zato ni presenetljivo, da otroci pogosto posnemajo tako pozitivne kot negativne vidike njihovega vedenja.
Lahko prekinemo družinske vzorce?
Čeprav smo mnogi v določenih pogledih podobni staršem (ali z leti postanemo takšni kot naši starši), imamo vedno možnost, da ozavestimo te vzorce in jih po potrebi preoblikujemo. Danes je na voljo ogromno načinov, kako delati na sebi – od psihoterapije do tehnik za obvladovanje stresa in raziskovanja notranjih motivacij. Samorefleksija je pomemben korak k temu, da se ločimo od družinskih vzorcev, ki nam ne ustrezajo.
Psihoterapevtka Dr. Sharon Martin pravi, da je pomembno ozavestiti, kako se odzivamo v stresnih situacijah ali v odnosih. Pogosto se takrat namreč pokažejo naši ponotranjeni družinski vzorci. Z vodenjem dnevnika, samorefleksijo ali obravnavo skozi terapijo lahko te vzorce ozavestimo, prepoznamo in po potrebi zavestno spremenimo.
Sprejemanje dediščine, a ustvarjanje svoje poti
Na koncu se morda res najdemo v določenih gestah, ki smo jih nezavedno prevzeli od staršev. Morda nas povezujeta celo podoben smisel za humor ali način izražanja. A hkrati imamo možnost, da se odločimo, katere dele “družinske dediščine” bomo ohranili in katere bomo spremenili.
Postajanje “kot naši starši” je lahko obogatitev ali pa omejitev, odvisno od tega, koliko smo pripravljeni delati na sebi in ozavestiti, kdo v resnici smo. Na koncu gre za ravnotežje med tem, kar smo “podedovali” in kar sami ustvarjamo. V vsakem primeru pa je odločitev v naših rokah – ali bomo sledili svojim staršem, ali bomo ustvarili svojo pot.
