Če bi se vesoljci danes spustili na sončno stran Alp in si ogledali naš vsakdan, bi v poročilo Galaktični federaciji zapisali naslednje: "To je pleme, ki verjame, da se bogastvo ustvarja s polaganjem knaufa in da je vrhunec civilizacijskega dosežka regres za letni dopust."
Slovenija je fascinanten laboratorij. Smo edina država na svetu, kjer ljudje z minimalno plačo vozijo avtomobile, ki stanejo triletni proračun povprečne afriške vasi, hkrati pa protestirajo, da je kruh predrag. Živimo v kolektivni halucinaciji, v ekonomski Fata Morgani, kjer smo zamenjali imeti za biti in zapraviti za ustvariti.
Sindrom “sijoče pločevine” in betonskih spomenikov
Poglejmo resnici v oči. Naša nacionalna patologija ni alkoholizem (čeprav se trudimo), ampak popolna nepismenost pri razumevanju kapitala.
Slovenec ne razume koncepta “sredstva”. Zanj je naložba avto. Nemški, seveda. Dizel, če se le da. To, da ta kupa železja izgubi tretjino vrednosti v trenutku, ko zapelje iz salona, in da je v bistvu sesalec za denar, je nepomembno. Pomembno je, da sosed Jože vidi, da nam gre dobro. Jože pa medtem zida prizidek k hiši, v kateri že zdaj živita samo on in njegova žena, ker so otroci pobegnili v tujino ali pa v garsonjero v Ljubljani, da jim ni treba poslušati očetovih modrosti o tem, kako se meša malta.
Zgradili smo deželo betonskih spomenikov lastnemu egu, v katerih bomo na starost zmrzovali, ker ne bomo imeli za ogrevanje. Medtem ko svetovni kapital teče v algoritme, biotehnologijo in energetske rešitve, mi vlagamo v fasade in tlakovce. Smo kot tisti orkester na Titaniku, le da mi ne igramo glasbe, ampak se kregamo, kdo ima lepše zloščen inštrument, medtem ko voda že teče v čevlje.
Digitalni fevdalizem: Mi smo kmetje na tujih njivah
Ampak prava tragedija se ne dogaja na naših dvoriščih. Dogaja se na naših zaslonih.
Svetovna ekonomija se je radikalno spremenila. Prešli smo v dobo digitalnega fevdalizma. Lastniki platform (Google, Amazon, Meta, Microsoft) so novi fevdalci. Mi, ki te platforme uporabljamo, ki v njih puščamo svoje podatke, svoj čas in svoj denar, smo moderni tlačani. Kmetje.
In kaj počne Slovenec? Je on tisti, ki razvija nov algoritem? Je on lastnik delčka teh fevdov? Ne. Slovenec je potrošnik. Navdušeno kupuje najnovejši telefon, da lahko na njem gleda, kako drugi ljudje živijo bolje od njega.
Dovolite mi kratek skok v brutalno matematiko, ki jo je pred kratkim serviral Tony Robbins in ki bi morala biti obvezno čtivo na vsaki slovenski srednji šoli. Če ste zadnjih 15 let zvesto stali v vrsti in kupovali vsak nov model iPhona, ste za ta privilegij ‘statusa’ skozi okno zmetali približno 22.000 evrov. Sliši se veliko, a to številko še preživite.
Toda, če bi namesto telefona ob vsakem izidu kupili delnice Appla v popolnoma isti vrednosti, bi danes imeli na računu 326.000 evrov.
Preberite to še enkrat. 326 tisočakov. To ni drobiž za kavo. To je stanovanje v Ljubljani. To je vaša finančna svoboda. To je razlika med tem, da ste lastnik kapitala, in tem, da ste zgolj molzna krava tehnoloških gigantov. Ampak ne, vi imate raje v predalu kup elektronskih smeti, v žepu pa napravo, ki bo čez dve leti vredna manj kot včerajšnja žemlja.”
Prihaja tehnološki cunami, imenovan umetna inteligenca. To ni več napoved, to je vremenska prognoza za jutri. AI bo pometel s povprečnostjo. Opravil bo dela, na katera smo Slovenci tako ponosni: administrativna prekladajna papirjev, birokratsko kompliciranje in pisanje zapisnikov, ki jih nihče ne bere.
Naš odgovor na to? Verjetno bomo ustanovili vladno komisijo za preučevanje vpliva AI na pridelavo krompirja in zahtevali, da ChatGPT plačuje prispevke za ZPIZ. Ker to je naš domet. Reševanje problemov 21. stoletja z orodji iz leta 1974.
Kultura udobja je kultura propada
Najhuje pri vsem tem je, da smo izgubili instinkt za preživetje. Postali smo debeli in leni – ne nujno fizično, ampak intelektualno.
Socialna država, ta naša sveta krava, nas je uspavala. Vcepila nam je prepričanje, da nam pripada. Da nam pripada služba, da nam pripada stanovanje, da nam pripada penzija. Novica dneva: naravi je vseeno, kaj vam pripada po ustavi. Ekonomiji je vseeno za vaše “pravice”.
Če niste sposobni ustvariti vrednosti, ki jo nekdo želi plačati, ste ekonomsko mrtvi. In v prihajajočem svetu bo definicija “ustvarjanja vrednosti” drastično drugačna od tega, kar poznamo danes. “Pridnost” ne bo več dovolj. Roboti so bolj pridni od vas. Algoritmi ne hodijo na kavo in ne potrebujejo bolniške, ker jih boli križ.
Zaključek: Evolucija ne pozna milosti
Morda se sliši kruto. Morda bi raje prebrali kaj o tem, kako smo “pridni in delavni” in kako je Slovenija biser. Saj je. Biser, ki ga svinje počasi tacajo v blato, medtem ko sanjajo o tartufih.
Če želimo preživeti kot narod in kot posamezniki, moramo nehati biti narod hlapcev, ki čakajo na gospodarja (ali državo), da jim odreže kos kruha. Moramo postati narod lastnikov. Lastnikov svojega znanja, lastnikov kapitala in predvsem lastnikov svoje usode.
Nehajte vlagati v pločevino. Nehajte vlagati v zidove, ki ne prinašajo ničesar razen stroškov. Vlagajte v tisto, kar je med vašimi ušesi. In nehajte čakati, da bo Golob, Janša ali kdor koli drug rešil vaše probleme.
Ker ko bo prišla prava zima – in prihaja hitro –, vas ne bo grela ne leva ne desna politika. Grel vas bo samo tisti ogenj, ki ga boste znali prižgati sami. Če pa ste pozabili, kako se dela ogenj, ker ste predolgo čakali na centralno kurjavo … no, potem pa srečno.
Zgodovina nas uči, da tisti, ki ne razumejo duha časa, postanejo njegov gnoj. In trenutno Slovenija diši po kompostu.
