Predstavljajte si, da tečete šprint na 100 metrov proti Usainu Boltu. On je že na 90. metru, njegove mišice delujejo popolno, tehnika je brezhibna. Vi ste nekje na 60. metru, sopihate, vezalke imate odvezane in vas tišči v prsih. In kaj naredite? Namesto da bi stisnili zobe in pospešili, se ustavite, pokličete sodnike in zahtevate, da se ciljna črta premakne na 150 metrov, češ da boste tako lažje ujeli ritem.
Zveni neumno? Seveda. Če si počasen, ti podaljševanje razdalje ne pomaga. Pomaga tistemu, ki je hiter, da si nabere še večjo prednost. In točno to se je pravkar zgodilo v Bruslju. Evropa je popustila lobijem in omilila cilj 100-odstotne prodaje električnih vozil do leta 2035, ter ga nadomestila z “mehkejšim” ciljem 90-odstotnega zmanjšanja emisij.
Medtem ko v Nemčiji odpirajo šampanjce, ker bodo lahko še nekaj let proizvajali batne motorje, na Kitajskem verjetno umirajo od smeha. Pravkar smo jim namreč podarili še desetletje, da nas dokončno povozijo.
Hudič se skriva v “tehnološki nevtralnosti”
Politiki in direktorji velikih avtomobilskih koncernov nam to prodajajo kot “dihanje” in “realizem”. Pravijo, da trg še ni pripravljen. Da omrežje ni pripravljeno. Da kupci nočejo električnih vozil.
Bodimo brutalno iskreni:kupci nočejo dragih in povprečnih električnih vozil.
Ko se usedete v sodoben kitajski avtomobil, ki stane tretjino manj od evropskega konkurenta, a ponuja tehnologijo iz leta 2030, razumete, da problem ni v pogonu. Problem je v aroganci stare celine. Z odločitvijo za 90-odstotno zmanjšanje in uvajanje sintetičnih goriv (e-fuels) ter “zelenega jekla” smo ustvarili birokratsko luknjo, skozi katero se bo lahko peljal Porsche 911. To je super novica za vikend voznike in zbiratelje (tudi zame, priznam), a katastrofalna strategija za množično industrijo.
Zakaj? Ker medtem ko se bodo najboljši inženirji v Wolfsburgu in Stuttgartu ukvarjali s tem, kako iztisniti še zadnji promil učinkovitosti iz motorja z notranjim izgorevanjem (ki ima žalostnih 40 % toplotni izkoristek) in kako ga napojiti z dragim e-gorivom, bodo na Kitajskem izpopolnjevali baterije, ki se že danes polnijo s 1000 kW.
Foto: Jan Macarol / Aiart
Matematika ne laže: kW proti nostalgiji
Poglejmo si številke, ker te, za razliko od PR služb, ne poznajo čustev. Kitajski izvoz električnih vozil se je v zadnjem letu podvojil. Evropa je, kljub carinami, ki so bolj obliž na odprt zlom, preplavljena z avtomobili, ki ponujajo specifikacije, ob katerih evropski ponos zbledi.
Vzemimo za primerjavo povprečen kitajski “flagship” model (kot je Xiaomi SU7 ali Zeekr 007), ki danes vstopa na trg, in ga postavimo ob bok evropski “premiji”.
Polnilna moč: Kitajci standardizirajo 800-voltne sisteme s hitrostmi polnjenja preko 400 kW. To pomeni, da “tankate” elektrone skoraj tako hitro, kot točite bencin. Evropsko povprečje? Še vedno se hvalimo s 150 kW ali 170 kW, medtem ko pri 200 kW že govorimo o “ultra hitrem” polnjenju.
