Danes proizvajalci za ceno spodobnega stanovanja ponujajo hibridne športnike s štirivaljniki ali v najboljšem primeru prisilno polnjenimi šestvaljniki. Vse je optimizirano, sterilno, podrejeno emisijskim kalkulatorjem in kolektivni zeleni vesti. A še pred dobrima dvema desetletjema je v pisarnah nemških avtomobilskih velikanov vladala popolna, nepopisna in nadvse čudovita norost. Inženirji so v navadne poslovne limuzine za na avtocesto brez kančka slabe vesti vgradili orjaške desetvaljnike. To je bil kratek, a nepozaben trenutek v zgodovini, ko ste lahko otroke peljali v šolo z zvokom dirkališča v Monaku.
Volkswagen Phaeton V10 TDI: Dizelska lokomotiva Ferdinanda Piëcha
Vse skupaj se je začelo leta 2003 z avtomobilom, ki ga nihče ni zares pričakoval. Pokojni vizionar Ferdinand Piëch je želel svetu dokazati, da lahko Volkswagen izdela boljšo prestižno limuzino od Mercedesovega razreda S. Rezultat je bil Phaeton – tehnični maraton na kolesih z neverjetno zapleteno klimatsko napravo brez prepiha, vrhunskim zračnim vzmetenjem in osnovo, ki si jo je ponosno delil z Bentleyjem Continentalom.
Medtem ko so nekateri izbrali uglajeni W12, so pravi posebneži posegli po pošasti z oznako 4,9-litrski V10 TDI. Ta dizelski orjak je razvil 230 kW (313 KM) in orjaških 750 Nm navora, kar je bilo takrat dovolj, da je Phaeton rušil fizikalne zakone in navidezno premikal gore. V Združenem kraljestvu je bilo treba za nov primerek odšteti skoraj 58.000 funtov (kar danes ob upoštevanju inflacije pomeni krepko čez 150.000 evrov), danes pa ga lahko na trgu rabljenih vozil dobite že za manj kot 10.000 evrov. Seveda le pod pogojem, da ste pripravljeni na stroške vzdrževanja; motorni prostor je namreč tako natrpan, da menjava turbopolnilnika zahteva demontažo celotnega pogonskega sklopa.
BMW M5 (E60): Ko limuzina postane bolid formule 1
Če je bil Phaeton namenjen neslišanemu požiranju avtocestnih kilometrov, je bil BMW M5 generacije E60 iz leta 2005 ustvarjen za čisti teror na levem pasu. Pod taktirko oddelka M so pod motorni pokrov umestili atmosferski 5,0-litrski motor V10 z oznako S85, ki se je vrtel do osupljivih 8.250 vrtljajev na minuto. Razvil je točno 373 kW (507 KM) in 520 Nm navora ter se ponašal z magično mejo več kot sto konjskih moči na liter delovne prostornine.
Podatki o zmogljivostih so bili dih jemajoči: pospešek od 0 do 100 km/h je trajal borih 4,7 sekunde, medtem ko je končna hitrost z opcijskim paketom M Driver's Package presegla 305 km/h. Bil je tehnična mojstrovina, nagrajena z naslovom mednarodnega motorja leta, a hkrati prava tempirana bomba. Sekvenčni menjalnik SMG je slovel po odpovedih hidravličnih črpalk, motor pa po občutljivih ležajih glavne gredi in loputah za zrak. Za dobro ohranjen primerek z ročnim menjalnikom danes zbiratelji z veseljem odštejejo več kot 40.000 evrov, medtem ko se cene modelov s težavnim menjalnikom SMG gibljejo okoli 25.000 evrov.
Audijev trio: Od aristokratskih S-modelov do podivjanega RS6
Pri znamki Audi so sklenili, da je en model z motorjem V10 premalo, zato so ga ponudili v kar treh različnih limuzinah. Limuzini S6 (C6) in admiralska ladja S8 (D3) sta prejeli atmosferski 5,2-litrski V10, soroden tistemu v Lamborghiniju Gallardu. S6 je ponujal 320 kW (435 KM), večji S8 pa 331 kW (450 KM) in 540 Nm navora.
