Minuli petek so v ljubljanskem kinu Komuna premierno zavrteli mojstrovino slovensko-italijanske koprodukcije z naslovom Zoran, moj nečak idiot. Pred tem smo v prijetnem ambientu hotela Vander poklepetali z ustvarjalci filma, ki so nam razkrili svoje sladkosti življenja, gurmanske užitke in očarljive podrobnosti iz ozadja snemanja.
Zgodba nas popelje v obmejno vaško življenje, prevevajoče s skromnostjo, brezdeljem, rahlo melanholijo sledov preteklosti in nežnimi radostmi že skorajda pozabljenih običajev. Tihi igralec skozi celotni film je vino, ki vnaša tako veselje in smisel, kot tudi tegobe in uteho.
Preberi tudi: Zoran, moj nečak idiot
Nekaj ur pred uradnim pričetkom slovenske premierne projekcije grenkobno-sladke filmske poetike smo v krogu čudovite ekipe režiserja Mattea Oleotta, koproducenta Miha Černeca ter igralcev Giuseppeja Battistona, Roka Prašnikarja, Marjute Slamič in Teca Celia razglabljali o vseh tistih drobcih, ki sestavljajo mozaik življenja.
Kako gledate na reklo “la dolce vita”?
Matteo Oleotto: Ne bi ravno rekel, da je življenje sladko, temveč bolj težko, trdo. Tako kot to prikazuje tudi osrednji lik filma.
Marjuta Slamič: No, jaz pa lahko rečem, da sem večni optimist. Življenje se mi zdi lepo in zabavno. Če ni, si ga takega naredim. Seveda moramo občasno čutiti malce grenkobe, vendar na splošno lahko rečem, da stremim k “dolce viti”.
Miha Černec: Ponovil bi kar izjavo našega producenta, Igorja Primčiča, iz filmskega festivala v Benetkah, da skozi druženje takšnih osmic, kot smo jo uprizorili tudi v filmu, uživamo življenje, medtem ko so filmi le stranski produkt tega našega “dolce vita”. Lahko rečem, takole po italijansko, “la vita è bella”!
Rok Prašnikar: Osebno se mi je zdelo ustvarjanje tega filma ena najlepših stvari, ki se mi je kdaj koli pripetila, saj je bilo delo z ekipo zelo sproščeno in prijetno.
Če bi morali napolniti kozarec življenja, s katerimi navdihi in užitki bi ga napolnili?
Matteo Oleotto: Rad imam resnično življenje in pristne ljudi. Veliko časa preživim v barih in le opazujem ljudi, od koder izhajajo zametki mojih zgodb. Navdihe črpam tudi iz glasbe in literature. Ravno sedaj berem avtobiografijo Mika Tysona, ki se mi zdi zares zabavna. Namreč obožujem take moške, ki odraščajoč težko življenje nenadoma postanejo premožni, a hkrati nikoli ne morejo popolnoma razumeti pomena slave in denarja. Preprosto povedano, všeč so mi liki zgub, poražencev.
Marjuta Slamič: Najbolj me navdihujejo ljudje. Življenje pa si polnim tudi z navdihi narave, svetlobe in lepimi stavbami.
Miha Černec: Vsekakor s filmom. Res me veseli, da sem si našel takšen poklic, saj nekako ne ločujem več med zasebnim in delovnim. Poleg tega uživam še v dobri hrani in vinu.
Kot ljubitelji dobre hrane in vina, ste morebiti opazili kakšne bistvene razlike med slovensko in italijansko kuhinjo?
Matteo Oleotto: Všeč mi je, da v Sloveniji ljudje pogosto pojedo le en večji obrok na dan, medtem ko se pri nas zdi, da vseskozi samo jemo, s čimer izgubljamo energijo za ostale stvari.
Miha Černec: No, mene je, nasprotno, med našim štirimesečnim snemanjem v Italiji popolnoma očaral ta njihov način obedovanja, ki lahko traja tudi do dve uri. Naučil sem se neskončnega uživanja v hrani, v vzdušju prijetne družbe, kar dela italijansko kulinariko zares posebno. To pri nas, v Sloveniji, pogosto manjka.
Rok Prašnikar: Se strinjam, tudi meni je bilo ravno to všeč. Ko se je šlo jest, je bilo vse tako, kot je moralo biti, v slogu božanske zadnje večerje.
Katere pa so vaše najljubše omame?
Giuseppe Battiston: Vsekakor vonj vina Cabernet Franc in sveže pokošene trave.
Matteo Oleotto: Sugo, italijanska paradižnikova omaka, katere vonj me neizmerno spominja na dom.
Marjuta Slamič: Indijski kari.
Rok Prašnikar: Mocarela.
Teco Celio: Beli tartufi (smeh).
Miha Černec: Ravno to anekdoto sem želel povedati, da je Guiseppe v času snemanj rekel, da 18. pa ne bomo snemali, saj je takrat praznik tartufov v Italiji. (smeh) Tako da beli tartufi so verjetno res nekaj, za vse nas, kar nam predstavlja sam vrh omamnega okusa.
V filmu je tudi prizor, kjer vaški zbor strastno prepeva “Vino je veselje življenja”. Kako pa vi gledate na to?
Matteo Oleotto: Vino je zame usoda življenja (smeh).
Giuseppe Battiston: Jaz bi rekel, da je vino pot, kultura in čudovite stvari.
Marjuta Slamič: Dom, vino je dom.
Če preidemo na film, kaj bi rekli je tisto, kar povezuje celotno zgodbo?
Marjuta Slamič: L’amoooore! (smeh)
Matteo Oleotto: Da, ljubezen. Ljubezen do vina! (smeh)
Kakšna je zgodba v ozadju osmice kot osrednje scene, za katero ste tudi prejeli Vesno za najboljšo scenografijo?
Matteo Oleotto: Gre za delček mojega življenja na deželi, kjer sem zrastel, ne le fizično, temveč tudi duhovno.
Miha Černec: Osmica je kulturna dediščina, ki povezuje obe državi. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno metaforo sožitja.
In danes po premieri, čemu boste nazdravili?
Matteo Oleotto: Na danes ne gledam kot na konec, temveč na začetek novih, čudovitih avantur.
Marjuta Slamič: Tako je, na nove mednarodne avanture. (smeh)
Rok Prašnikar: Z novimi spoznanji na še več novih spoznanj.
