Piše se leto 2026. Medtem ko se na DARS-u in v vladnih palačah še vedno potijo od navdušenja ob risanju tretjega pasu na štajerski avtocesti in sanjajo o hektolitrih novega asfalta na isti, že stokrat prekopani trasi, imam neugoden občutek, da gledam ponovitev zelo slabe zgodovinske drame. To naše nacionalno navdušenje nad širitvijo avtoceste v času, ko tehnologija redefinira samo bistvo premikanja, je točno tako, kot da bi leta 2007, le dan po tem, ko je Steve Jobs svetu pokazal prvi iPhone, upravni odbor Nokie sklical krizni sestanek, na katerem bi z vso resnostjo in strateškim zanosom odločali, kako na fizično tipkovnico stlačiti še dve dodatni tipki za hitrejše tipkanje. Popolnoma zgrešeno bistvo, ki bo v učbenikih ekonomije služilo kot primer drage kratkovidnosti. Tretji pas avtoceste je pot nazaj v preteklost. Razložim zakaj!
Ljudje moji, stvari so preprostejše, kot se zdijo uradnikom. Avto prihodnosti namreč ni “boljši konj“, ki potrebuje širšo pot. Avto prihodnosti je strežnik na kolesih, robot, ki ne potrebuje širšega kabla, temveč boljši protokol. In nikakor ne potrebuje 3 pas avtoceste.
Razlog za naše zastoje namreč nikoli ni bila preozka cesta, temveč dejstvo, da je človek najšibkejši člen v prometni verigi. Zastoje imamo, ker Jože na levem pasu bere sporočila SMS, ker se Micka panično boji tovornjaka in zavira na 80 km/h in ker nihče ne zna voziti tekoče. Mi smo napaka v kodi, mi smo tisti “glitch“, zaradi katerega sistem kleca. V trenutku, ko bodo avtomobili v celoti komunicirali med sabo – in v letu 2026 smo tik pred tem prelomom –, bo ta isti, ubogi slovenski asfalt “požrl” trikrat toliko prometa. Brez zaviranja, v tihih konvojih, pri 150 km/h in z varnostno razdaljo 20 centimetrov, ki bi danes povzročila infarkt inštruktorju vožnje. Tretji pas, ki ga danes kujemo v zvezde kot odrešitev, bo takrat postal najdražja in najbolj nepotrebna pristajalna steza v zgodovini, betonski spomenik naši nezmožnosti gledanja dlje od naslednjih volitev.
V prihodnosti bo zagotovo vsaj tretjina (1/3) manj voznega parka. Prvi razlog je zagotovo elektrifikacija in nezmožnost polnjenja v starejših blokovskih naseljih. Drugi razlog je, da lastništvo avtomobila v mestu ne bo rentabilno. Ko ljudje dobijo na razpolago poceni mobilnost in brezplačen, učinkovit javni prevoz, se zgodi mestno središče 21. stoletja, v katerem je mnogo manj prometa kot v naši ljubi Ljubljani, ki ne dobi niti normalne storitve Uber.
Če bi se danes sprehodili po mestih, ki so dejansko razumela koncept bivanja v 21. stoletju, recimo po Talinu v Estoniji, bi doživeli kulturni šok, saj tam pred stanovanjskimi soseskami ne boste videli morja pločevine. Tam so dojeli ekonomijo prostora in nesmisel lastništva tone železa, ki 95 odstotkov časa ne počne ničesar. Pri nas pa še vedno zidamo dvorce in betoniramo hektarje pred nakupovalnimi centri, da lahko naš plehnati statusni simbol tam spi osem ur na dan, medtem ko mi garamo za lizing zanj. To je ekonomska blaznost, saj te v mestu prihodnosti avto odloži in gre delat naprej, ne pa da zahteva parkirišče pod tvojim oknom. Mesto brez parkirišč pomeni parke, igrišča in prepotrebna stanovanja za mlade, mi pa še vedno načrtujemo svet, kot da bo vsak Slovenec do smrti potreboval dva dizla in tri parkirna mesta.
