Ko je Dyson razkril svoj propadli EV, smo dobili pogled v najbolj vznemirljiv »kaj bi bilo, če bi bilo« avtomobilske zgodovine.
Pozabite vse, kar mislite, da veste o Dysonu. Sir James Dyson – človek, ki vam je dal brezžični sesalnik, ki bi ga NASA zavidala – se je pred leti odločil, da bo svetu pokazal, kako izgleda prihodnost mobilnosti. Rezultat? Dyson EV. Impozanten električni SUV, ki se je po specifikacijah kosal s Teslo Model X, bil pa je vizualno bolj futurističen kot Neom City.
Ampak, preden ste si ga sploh lahko zamislili na ulici, je projekt propadel. Dyson je zadevo ustavil tik pred startno črto, porabil 500 inženirjev, več kot £500 milijonov in ustvaril nekaj, kar zdaj obstaja le na slikah in v avtomobilskem mitosu. Zato se danes, s solzico v očesu in ironijo na jeziku, potopimo v to, kar bi lahko bilo.
Tehnične sanje: specifikacije, ki režejo sapo
Dyson SUV – interni naziv projekta ni bil nikoli razkrit – je bil zgrajen na modularni električni platformi, zasnovani za več karoserijskih oblik. Poganjala naj bi ga dva Dysonova elektromotorja, po en na vsaki osi, s skupnim štirikolesnim pogonom in eno prestavo. Nič več, nič manj – le čista moč in učinkovitost.
Baterija? Modularna, z različnimi velikostmi in, pozor – pripravljena tudi na prihodnost s trdnimi elektroliti (solid-state tehnologijo). V teoriji bi bil to eden prvih vozil, pripravljenih na evolucijo baterij, brez večjih predelav.
Dimenzije so bile prav tako ambiciozne:
- Dolžina: med 4.700 in 5.100 mm
- Višina: do 1.800 mm
- Medosna razdalja: do 3.350 mm
- Talna razdalja: kar 300 mm
- Kolesa? Gigantska 24-palčna aerodinamična pošast
To pomeni vozilo z večjo medosno razdaljo kot Rolls-Royce Cullinan in boljšo oddaljenostjo od tal kot Range Rover – pa vendar z nizko, salonsko vozno pozicijo za maksimalno učinkovitost in udobje.
Notranjost prihodnosti: brez usnja, brez stikal, brez kompromisov
V kabini bi našli sedem sedežev, zasnovanih z mislijo na držo – Dyson je odkrito povedal, da sovraži »foteljske sedeže iz 30-ih«. Namesto usnja je tu tekstilna notranjost, osrednji infotainment zaslon, nobenih klasičnih števcev – vse se projicira na vetrobransko steklo preko HUD sistema. Klima? Filtracija zraka z Dysonovo lastno tehnologijo. Stranska ogledala? Kamere, seveda.
Dizajn, ki ga hočemo v muzeju – ali v prihodnosti
Zelo položen vetrobran, gladke linije brez nepotrebnih robov, minimalistični prednji del z Aston Martinovskimi žarometi, povsem skriti kljuki vrat, in zadnje luči, nameščene visoko v vogalih zadnjega pokrova. Avto, ki izgleda kot križanec med Teslo in vesoljsko kapsulo.
Avtomobil bi imel tudi prilagodljivo zračnost – med vožnjo bi se spustil za boljšo aerodinamiko, ob potrebi za večjo oddaljenost od tal pa bi se dvignil.
Zakaj se torej ni zgodilo?
Projekt je bil dokončno ukinjen oktobra 2019. Dyson je vladi vrnil £7.8 milijona prejete podpore, čeprav je v projekt vložil več kot pol milijarde iz lastnega žepa. Zaposlenih je bilo več kot 500 ljudi, vključno z vodjo projekta Ianom Minardsom, nekdanjim možem Aston Martina. Tovarna za proizvodnjo je že rasla v Singapurju, britanski testni center na RAF Hullavington pa se je razvijal v pravi mini Nürburgring.
Dyson pravi, da ne gre za »produktni neuspeh«, temveč za ekonomsko realnost: avto bi bil enostavno predrag za trg. Ampak čeprav vozila nikoli ne bo, Dyson še vedno razvija trdne baterije – morda bomo enkrat z njimi sesali… ali vozili?
Kaj lahko rečemo na koncu?
Dyson SUV je največji električni avto, ki ga nikoli ne bomo vozili. Po specifikacijah bi lahko bil eden najnaprednejših EV-jev svojega časa, pripravljen na solid-state prihodnost, z dizajnom, ki je bolj vesoljski kot marsikateri današnji koncept. Cena bi bila verjetno astronomska, a če pogledamo današnje Riviane, Lucide in Tesle, ni nujno, da bi propadel.
Ampak mogoče je ravno to najbolj britansko pri celotni zgodbi: ustvariti nekaj briljantnega, in potem s pokončno glavo reči: “Ne, hvala.” Sir James Dyson, klanjamo se.
