September, sonce in konec poletnih koncertov v dežju … Pravkar smo se vrnili s počitnic in čas je, da sedemo nazaj za pisalne mize in v šolske klopi. Na srečo imajo naši mali posamezniki ta privilegij, da jim ni potrebno več nositi težkih nahrbtnikov, saj sedaj za sabo "tiho" vlečejo torbe, ki se prevrnejo vsakič, ko stopijo s pločnika na prehod za pešce …
In “te pametne stvari”, ki so za starše dodatni, skoraj pretirani, rekvizit za popolni nadzor, najmlajšim pa omogočajo hitre povezave s prijatelji in simpatijami. Pa za pisanje prikritih in skrivnostnih sporočil pa izmenjavo “plonkcev”, za igranje igric, za “selfieje”, za fotografiranje in snemanje najbolj (ne)smešnih prigod, akcij in potez, ko tega tehnološkega sveta nevešči profesorji z objavami prej omenjenega na spletnih medijih izgubljajo še dodatne atome avtoritete. S poplavo spletnih šolskih dogodivščin pa zbledijo tudi spomini na dogodke, ki so se pripetili v mojem lastnem otroštvu.
#188 - Revista Ciudad - Regreso a Clases por Revista de la ciudad
A še vedno jih je nekaj, ki ostajajo kot zgodbice za pozna leta, ki privabljajo smeh in odganjajo pogovore o vremenu. Seveda bi danes imeli več klikov na socialnih omrežjih, kot jih ima posamezna parlamentarna seja, a kaj, ko moji šolski dnevi sežejo še v dobo fotoaparatov, ko si imel na voljo fotofilm z največ 36 posnetki, VHS-posnetki pa so bili rezervirani le za posebne dogodke. Si predstavljate moj šolski izlet, ki nikoli ne bo zabeležen na filmski trak, pa čeprav je skoraj vedno vse skupaj izpadlo prav “filmsko”. Učiteljica slovenskega jezika, ki nikoli ni snela svojih “štrumpantlov“, učitelj zgodovine, ki je vedno zvijal smrkelj v svaljke in jih “frcal” naokrog … Seveda v avtobusu ni manjkalo povprečno meter in pol velikih nadobudnežev, ki so nestrpno pričakovali cilj, medtem pa se kratkočasili z raznimi igricami. Namesto mini slušalk na vseh mini ušesih smo si takrat izmenjevali “walkmane” z maksi slušalkami, iz katerih zvok ni nikoli v celoti preglasil glasbe, ki se je vila iz zvočnikov avtobusa in je bila izbrana izključno po šoferjevem okusu. Ko smo prispeli tja, kamor smo bili pač namenjeni, je kot prvo dejanje sledilo odvijanje folije z doma narejenimi sendviči, medtem ko danes otroci slikajo vsepovprek polne krožnike in fotografije objavljajo na spletu. Sledi še neskončno “de selfies” pa pregledovanje, malo hitre obdelave in spet objava na spletu. Včasih si moral prositi nekoga, da te je slikal. Šele doma si ugotovil, da je vsak drugi posnetek zamegljen ali pa imaš odrezano glavo. Popravkov ni bilo. Če primerjam povratek domov, smo vsi podpisovali razglednice, ki so šle od rok do rok. Dandanes je ponavadi slišati le “tapkanje” po pametnih telefonih, glasne zvočne signale, ki oznanjajo prejem sporočila, ter hihitanje in muzanje ob branju le-tega. Kakorkoli že, začenja se novo šolsko leto …_
