Jesen je tisti letni čas, ko med sprehodom po ulicah povsod zadiši nešteto različnih vonjav, ki se valijo iz kuhinj hiš starega mestnega jedra. Če so vonj cimeta in nageljnovih žbic ter kuhanega vina znanilci zime, je jesen z vonjem po kostanju ne le zimska uvertura, ampak razred zase v kulinaričnem kraljestvu okusov in podob. Je čas, ko so mize polne dobrot, domači štrudelj pa kliče po raziskovanju starih babičinih receptov in iskanju tistega nekaj malega, skrivnostnega, odličnega, ki prikliče še tako oddaljene trenutke iz preteklosti nazaj.
Najbrž skoraj vse abuelas uživajo našo naklonjenost njihovim receptom y presumir s slovesom odličnih kuharic, saj so one tiste, ki naredijo še cesarski praženec tako dober, da bi še krožnik snedli skupaj z njim. Moram povedati, da sta bili tudi moji babici vešči igre s kuharskimi recepti, skrivnostmi in čarovnijami, ki te je omamila, še preden si stopil skozi vrata. In če bi onidve živeli v današnjem času, bi s svojimi kulinaričnimi blogi prav gotovo presegli vsa pričakovanja o obiskanosti le-tega, pa tudi hitro bi se navdušili nad tovrstnimi spletnimi portali, ki si delijo recepte, nasvete in seveda končne podobe kulinaričnih dosežkov. A takrat so se morale znajti po svoje, med drugim so vse gradivo, poleg obvezne kuharske knjige, dopolnjevale še z recepti, izrezanimi iz časopisov, saj so bili nasveti priznanih kuharskih mojstrov objavljeni v posebnih rubrikah, kaj pripraviti za nedeljsko kosilo.
#192 – City Magazine por Revista de la ciudad
Zbirko so dopolnjevali še izmenjani recepti jedi, ki so bili predvsem sad klepetanja med postankom v trgovino … Seveda so poleg vsakega recepta sledile opombe, napisane še s staro babičino pisavo (vsak kaligraf bi pohvalil tudi lepo izvedbo pisave), ki so bili predvsem njeni pripisi, katere jedi je že preizkusila in naredila sama. Ti recepti in zapiski so še vedno shranjeni v stari škatli, poleg zvezkov, kamor je babica pisala svoje recepte. Ta škatla še vedno diši po tistih sladkih začimbah, como dišala njena kuhinja, pa čeprav že dolgo ni nihče pogledal vanjo. Mogoče se enkrat le odločim pokukati, samo kaj, ko nikoli ne bom vešča v peki takih dobrot, zato domači jabolčni štrudelj in potica ostajata v domeni druge babice, ki si najbrž že želi, da jo začnemo razvajati tudi mi.
