¡Lo que no se dice vale más que mil palabras!

Včasih ljudje pokažejo, kdo v resnici so in kaj jim pomenite, tako da ne rečejo ničesar. Včasih je njihova tišina odgovor na vašo zmedo in vprašanja.

Ljudje hrepenimo po komunikaciji in želimo slišati od drugih, kaj jim pomenimo. Odgovore na vprašanja, zakaj so odšli, zakaj so nas prizadeli. Želimo si, da nam povedo, kaj smo naredili narobe. Potrebujemo zaključek.

In včasih želimo le, da poslušajo, da jim povemo, zakaj nismo mogli ostati ali zakaj smo rekli, kar smo rekli.

A v moderni dobi ni tako. To obdobje uči ljudi, da morajo besede in občutke pomesti pod preprogo, da gredo naprej in se pretvarjajo, da se nič ni zgodilo. Besedam ne pripisujejo več pomembnosti in ljudem njihove vrednosti.

V teh časih neizrečeno, pove vse. Laži. Prekršene obljube. Izmišljene zgodbe. Skrivnosti, ki jih razkrivajo. In nenadoma ugotovite, da te osebe nikoli niste zares poznali ali da ste poznali le eno izmed njenih mask.

Ostanete brez besed, ne morete govoriti, ne morete razumeti, kaj se je zgodilo. Ne morete verjeti, da je z vami manipuliral nekdo, ki ste mu slepo zaupali. Nenadoma si želite, da bi lahko vzeli nazaj vsako besedo, ki ste jo kdaj rekli, preprosto zato, ker si je niso zaslužili.

Morda so vaše ustnice govorile resnico in so bile njihove polne laži in izgovorov. Morda ste se jim čustveno odprli, ker ste jim zaupali. In morda ste se odločili videti najboljše v njih, ko so se oni odločili videti – najslabše v vas.

Ste samo človek, ki sledi svojemu srcu.

Niste krivi, da ljudje, ki jih srečate, niso na isti valovni dolžini in niste krivi, da še vedno niso dovolj zreli, da bi izpolnili vaše čustvene potrebe.

Nekdo je nekoč rekel, da začetek le redko razkrije prave barve, konec pa o njem pove vse.

Naj bo to vaš odgovor na tišino, naj bo to vse, kar morate vedeti, ker vam včasih tisto, kar ostane neizrečeno, pove več kot tisoč besed.