Ko Porsche predstavi nov model, svet običajno pade v ekstazo – forumi eksplodirajo, novinarji izgubijo sapo in vse skupaj deluje kot dobro orkestrirana reklama za nemško inženirstvo ter avtomobilsko znanost. Tokrat pa je scena nekoliko drugačna. Porsche Cayenne Electric je namreč dvignil internet na noge, a ne nujno iz razlogov, ki si jih v Zuffenhausnu želijo. Prvi vtisi – tako ljudi, ki so si avto ogledali na dogodku, kot novinarjev, ki so v njem že sedeli – so mešanica navdušenja, začudenja in tistega znanega »zakaj so to naredili tako?« občutka, ki ga zadnje čase bolj povezujemo s Teslo, ne pa s Porschejem.
Začnimo pri polnjenju – področju, na katerem je Porsche Cayenne Electric sicer briljanten. Suvereno, skoraj brutalno hiter DC-šus s ~400 kW je nekaj, kar si zasluži stoječe ovacije. To je električni ekvivalent tega, kot bi ti natakar v treh minutah postregel božično večerjo, hot dog in tri sladice. A potem pride AC-polnjenje … in entuziazem se prelevi v kolektivni vzdih. 11 kW. Leta 2026. Pri SUV-ju za več kot 160.000 €. Internet je bil neusmiljen – od »BMW iX to zmore že tri leta« do »Peugeot e-308 ima 22 kW, zakaj Porsche ne?«, pa vse do najbolj posrečenega komentarja: »Za 50 % bom gledal Netflix 4 ure – premium izkušnja.« In seznam za Porsche Cayenne Electric – se nadaljuje.
In če je kdo mislil, da bodo dvojni polnilni priključki rešili situacijo – ne. Oba skupaj še vedno napajata avto s tistimi istimi, slovesno razočarajočimi 11 kW. Možnost nadgradnje na 22 kW sicer obstaja, a ni serijska. Datum možnosti naročila pa še ni določen. Internet temu pravi: »To ni kompromis. To je trma.« Ali pa zgolj očitna nesposobnost dobavitelja.
Ko se ljudje odmaknejo od stojnice za polnjenje in pogledajo avto, jih najprej zadene zadek. Tisti famozni svetlobni element, ki pač … visi? Kaplja? Solzi? Nekakšen Peugeot zadek. Mnenja so neusmiljena. »Izgleda kot MG-luč, ki se je stopila na soncu,« je postal instantna klasika. Mnogi so pričakovali radikalnejši korak v smeri Taycana ali estetike Mission R. Namesto tega dobimo eleganten facelift facelifta, ki je videti kot Cayenne po dobrem SPA vikendu, ne pa kot predstavnik nove dobe.
Porsche je znan po tem, da je njegov zadek – tisti podpis – vselej asociacija na legendo: Porsche 911. To se pri Cayenne Electric zdaj popolnoma izgubi. Ali je zadek grd? Nikakor. Ali je Porsche? O tem bi lahko razpravljali.
A pravo dogajanje se začne v kabini.
Na prvi pogled je vse v najlepšem redu – Porschejeva znana eleganca, masivnost, solidnost. A potem novinarji začnejo tipati, potniki odpirati, internet pa komentirati – in naenkrat si v teritoriju majhnih, a zoprno opaznih kompromisov.
Sedeži, na primer. Dobro oblikovani, športno podporni, a presenetljivo trdi. Tudi na zadnji klopi. Pri športniku bi to razumeli, pri velikem električnem SUV-ju pa bi marsikdo pričakoval več »lounge« mehkobe, ne pa občutka, kot da sedi na nevidni Recarovi školjki. Sedeži običajne različice in različice Turbo se razlikujejo le malenkostno. Premalo – po mnenju mnogih. Ni bistvene razlike. Aja – materiali so še vedno pravi živalski. Mnogi kritizirajo, da ni veganskih rešitev. Leta 2026. Ne vem kje je ostal Porsche.
Zadnja klop je zgodba zase. Avto je registriran za pet oseb, a večina prvih vtisov pravi, da gre realno za konfiguracijo 4+1. Sredinski sedež je ozek, visoko nameščen, tunel pa potnika postavi v položaj »rezervnega člana zasedbe«. Robovi sedalnih delov levega in desnega sedeža so namreč dvigneni, kot opora. Cupholderji zadaj so iz Audija, naslon za roko pa deluje ceneno – predvsem zaradi klika pri zapiranju. Če k temu dodamo še dejstvo, da so materiali v zadnji vrsti precej bolj »Volkswagen Tiguan« kot »Porsche Exclusive Manufaktur«, postane jasno, zakaj ljudje dvigujejo obrvi. Nekateri elementi so trdi, neobloženi, v žepih in predalih pa je prisoten »plastik fantastik«, ki res ne sodi v ta cenovni razred.
Eden od novinarjev je cinično pripomnil: »Za 160 tisočakov pričakujem, da mi plastika zašepeta premium, ne pa da me spomni na Passata.« In tu se moramo strinjati. Kakšna plastika in občutki so v tovrstnem avtomobilu, je pomembno. Ker značka leta 2025 ne pomeni več veliko.
Če že govorimo o šepetanju – zadnja sredinska konzola je skoraj kabaretska točka. Deluje kot čudna mešanica starega in novega: ročno nastavljivi ventilatorji (ja, tisti iz letnika 2015), klasične tipke za temperaturo in vmes poldigitalni, polanalogni vmesnik, ki ga nihče ne razume čisto. Večina se sprašuje, zakaj ni preprosto LCD-zaslon – tak, kot ga ima že pol kitajskega trga. Namesto futurizma dobimo tehnološkega Frankensteina: uporaben, a nič kaj navdihujoč. Vsega je enostavno preveč, da bi delovalo elegantno. Tudi zračniki so precej industrijskega videza, oblikovani z zelo malo pozornosti do minimalizma.
Spredaj situacija ni bistveno bolj rožnata, vsaj kar se tiče ergonomije. Sredinska konzola izgleda premium, a deluje, kot da jo je Porsche oblikoval skupaj s skupino študentov industrijskega oblikovanja na hackathonu. Predalčki so ali preplitvi ali pregloboki, dostop je neroden, cupholderji pa zakopani tako globoko, da moraš vanje seči kot kirurg v torakalno votlino. Eden od novinarjev je to povzel briljantno: »Pri Porscheju pričakuješ švicarsko natančnost, ne pa Rubikovo kocko.«
Težave so tudi z naslonom za roko, ki ima »volgal« tako, da bo komolec voznika vedno počival v neprijetnem položaju – oziroma na robu. Kot da tega nihče ne bi opazil. Ali pa gre za negativno selekcijo v oddelku za notranje oblikovanje. Posledica »kompromčkanja« B-kadra, ki genialcem ne pusti uresničiti idej.
Še bolj presenetljiv je infotainment. Ne zato, ker ne bi bil lep – je. Elegantna grafika, moderen vmesnik, vse skupaj izgleda kot švicarski high-end TV. Težava nastane, ko nekaj pritisneš. Zakasnitev. Počasen odziv. Zaslon, ki potrebuje sekundo ali dve razmisleka. Premikanje zemljevida? Še eno razmišljanje. Iskanje destinacije? Vzemi si čas. Ko internet začne primerjati BMW OS 9 – »instant«, Teslo – »nisem fan, ampak je hitra«, in Android Auto – »zakaj ne bi kar tega uporabljal?«, postane jasno, da Porsche tu ne postavlja standarda, temveč za njim lovi sapo.
Hkrati imajo mnogi pomisleke glede ukrivljenega glavnega zaslona. Po mnenju nekaterih naj bi povzročal nekakšen globinski efekt in celo rahlo vrtoglavico, saj oči niso vajene takšnega preloma. Poleg tega je ekran “relativno majhen”, grafike pa so po uporabniški izkušnji bližje malim prstom kot velikim.
Aja. Zadnja kamera je na mestu pri registraciji, kjer bo vedno znova popolnoma umazana.
In potem je tu še največja ironija luksuznih avtomobilov: piano black. Internet ga je raztrgal. »Najdražja površina za mikro praske na svetu«, »Porsche Scratch Edition«, »odličen za fotografije, grozen za vsakdanje življenje«. Nič novega – razen tega, da se Porsche še vedno noče posloviti od najbolj nepraktičnega materiala v zgodovini interierjev in seveda tudi uporabe na zunanjosti. Vse te črne površine bo treba zaščititi s folijami – kar je za leto 2025 res nenavadna naloga. Je pa res, da večina lastnikov Porsche svoje avtomobile zaščiti.
Poleg tega pa črna plastika okoli kolotekov povzroča še en vizualni učinek: tudi 22-palčna platišča izpadejo majhna. To je pogost problem pri vozilih, kadar obrobe blatnikov niso dovolj kontrastne in so pretemno obarvane – bodisi mat črne ali svetleče črne. Razlika med gumo in plastiko se vizualno zabriše, kar zmanjša občutek velikosti platišč. Če platišča niso res izrazita, jih ta učinek »požre«, in vozilo deluje, kot da stoji na premajhnih kolesih.
Zadnji šok pa je prišel od samih Porschejevih oboževalcev – komentarji tipa »Taycan je mrtev.« Ljudje preprosto ne vidijo razloga, zakaj bi kupili Taycana, če je Cayenne Electric hitrejši, bolj uporaben, ima nor DC-polnilni potencial in je – v večini konfiguracij – celo cenejši. Ironično je, da Cayenne zdaj kanibalizira model, ki je Porscheju pomagal odpreti vrata v EV-svet.
Premala moč za vstopni model: nekaj čez 400 konjev se zdi mnogim premalo za vstopni model, čemur priterjujemo saj gre za ogromen avtomobil, in bolje zmore tudi Zeekr 7x.
Na koncu ostane občutek, da je Cayenne Electric izjemno sposoben, tehnološko napreden, čudovito dodelan SUV, ki pa je na ključnih mestih padel v nekaj povsem človeških, nedoslednih odločitev. Na cesti bo verjetno odličen – o tem skoraj nihče ne dvomi. A malenkosti, ki jih internet in novinarji zdaj izpostavljajo, so v segmentu 160.000 € vse prej kot malenkosti. To so elementi, ki štejejo. Tisti, ki naredijo razliko med »odličen avto« in »legendaren avto«.
A kaj je najbolj šokantno? Da so na to opozarjali že pred časom mnogi nemški avtomobilistični novinarji, ki so bili včeraj ob predstavitvi začudeni, da Porsche ni našel notranje moči, da bi stvari spremenil.
Porsche Cayenne Electric tako ostaja fascinanten paradoks: genialen, a frustrirajoče nepopoln. Velik, samozavesten, tehnološko brutalen – in hkrati z majhnimi, presenetljivo osnovnimi kompromisi, ki jih pri Porscheju leta 2026 enostavno ne pričakuješ. Avto, ki navduši, šokira, razjezi in zabava – točno takšen, kot ga internet najbolj obožuje. Avto, o katerem se govori. In ja – o katerem se bo še dolgo govorilo.
