Intervju z Bernardo Županek: Straniščne debate

Tema letošnjege Svetlobne gverile, v sklopu katere se odvija preformans Staniščna šepetanja je Svetla prihodnost. Ali se le-ta obeta tudi javni debati?
Glede na to, kakšen je bil otvoritveni večer vsekakor mislim, da ja. Odziv je bil zelo dober, šepetalke smo bile polno zaposlene in če je to kakršen koli znak za prihodnost splošne javne debate se zanjo ne gre bati.

Kaj pa prekernim intelektualnim delavcem? Se jim ne bo več treba ˝prostituirati˝?
Na to vprašanje težko odgovorim, ravno naš performans pa je prilika za razmišljanje o tem, kako cenjeno je intelektualno delo. Meni osebno se zdi, da intelektualno delo ni prav zelo cenjeno in nimam občutka , da bi se položaj izboljševal.

Glede na to da se je dogodek Straniščna šepetanja odvijal v sklopu festivala Svetlobna gverila; kakšna je povezava med šepetanji in svetlobo?
Svetloba je vkomponirana v tehnični del performansa, stranišča so namreč umetniške skulpture umetnikov Marka A. Kovačiča, Andreja Štularja in Zorana Srdić Janežiča. Svetloba je znotraj vsakega stranišča uporabljena drugače. V retro interierju enega stranišča ustvarja intimno atmosfero, drugje močna neonka poudarja sodoben interier, rimsko stranišče pa razsvetljujejo oljenke. Svetloba sicer tu ni tako v ospredju kot pri drugih dogodkih v sklopu festivala, vsekakor pa ustvarijo inspirativen in udoben ambient, ki debato postavi v nek kontekst.

Stranišča v naši družbi dojemamo kot kontroverzne skrivnostne prostore. Zakaj je performans pozicioniran ravno v takšen prostorski okvir?
Performans avtorjev Zorana Srdića in Jane Putrle Srdić ravno to konotacijo s stranišči jemlje za izhodišče. Stranišča so, ne samo v naši družbi ampak nasploh, tudi ko potujemo, stvar, ki je pogosto drugačna kot smo navajeni, ki nas po svoje fascinira. Kot tudi na primer kulinarika in navade tujih narodov. Po drugi strani pa performans Straniščna šepetanja za izhodišče jemlje rimska javna stranišča. Letos namreč praznujemo dvatisočletnico Emone in njihova javna stranišča so danes, ko je obisk wc-ja intimna stvar, predmet intenzivnega zanimanja.

Nam lahko kot strokovnjakinja za rimsko obdobje v Muzejih in galerijah mesta Ljubljane kaj več poveste o rimskem konceptu druženja na straniščih?
Nam se zdi danes čudno, neudobno in neverjetno, da je na teh straniščih več ljudi hkrati opravljalo potrebo in da se jim to ni zdelo neprijetno. Ta čas so celo izkoristili za kakšno krajšo debato. Seveda so Rimljani imeli tudi svoja zasebna stranišča, ki so bila bolj podobna sodobnim. Bila so temnejša, neokrašena in res niso bila prostor, kjer bi človek želel preživljati več časa. Opremljena so bila s preprosto ploščo z luknjo, ki je vodila v odtok. Javna stranišča pa so bila po drugi strani relativno razkošna, umeščena v tlakovane prostore z okrašenimi stenami. Plošče za sedenje so bile bodisi kamnite, bodisi lesene, v njih so bile izrezane luknje, pod njimi pa je običajno tekla tekoča voda, ki je odplavila odplake. Za brisanje so bile obiskovalcem na voljo morske spužve, privezane na lesene palico, s katerimi so higienično zaključili obisk stranišča.

Ali se med preformansom Staniščnih šepetanj debata med obiskovalcem in intelektualno prostitutko odvija pred očmi javnosti ali gre za intimen dogodek?
Na dogodku so obiskovalcem na voljo tri stranišča, ki so pravzaprav zaprta z vrati tako da se znotraj ustvari intima med intelektualno prostitutko in njeno stranko, oziroma strankami. Eno intelektualno prostitutko lahko namreč obišče več strank hkrati. Izhodišče je nekako trije ali štirje ljudje, tako da se debata odvija znotraj nekega ožjega kroga. Izkušnja, ki smo jo imeli na otvoritvi je bila zelo prijetna, sproščena, debate so stekle brez težav.

Kakšen je odziv publike? O kakšnih temah so želele z vami debatirati vaše  ̋stranke˝?
Odziv publike je bil zelo dober. Zanimivo se mi je zdelo, da organizatorji ponujajo možnost rezervacije intelektualnih prostitutk, ljudje so to možnost radi izkoristili in si termine rezervirali vnaprej. Teme debat pa so bile zelo različne, odvisne od tega, kaj je osamezna intelektualna prostitutka ponujala – pri performansku sodelujemo arheologinja, antropologinje, umetnice, kuratorke, umetnostne zgodovinarke, itd. Z mano so se ljudje želeli pogovarjati o preformansu samem in njegovem smislu, o Emoni, rimskem imperiju, o prostituciji v rimskem času. Debate so se povsem nepredvideno razvile v svoje smeri, s skupino tujcev smo na primer razpravljali o trenutni politični situaciji v naših državah.

Kako se plača vaša usluga?
Pobirali smo prostovoljne prispevke, ki naj bi bili v skladu z zadovoljstvom stranke. Vsaka izmed intelektualnih prostitutk je imela seveda svojega zvodnika, ki je urejal posel s strankami. Obiskovalci so bili pozvani, da zadovoljstvo izrazijo nekako na skali od dveh do dvestotih evrov. Ljudje so se sicer bolj nagibali k spodnji meji, ampak smo to vzeli bolj kot šalo in eksperiment, hkrati pa smo pri plačilu vztrajali, saj je bistven del prostituiranja intelektualnega dela.